V zadnjem času se največ posveča osebnemu razvoju ljudi na zahtevnih delovnih mestih, ki imajo opravka z odločanjem, vodenjem. Mnogi voditelji v Sloveniji se zavedajo pomena medosebnih odnosov. »Družbene razmere so nas pripeljale do točke, v kateri se soočamo s pomanjkanjem kadrov. Zadnje, kar si delodajalci želijo, je, da bi ljudje iz njihovega podjetja odšli, ker se pri njih ne bi počutili dobro. Počasi postajata prevladujoč kader v podjetjih generaciji Y in Z, ki sta izrazito senzibilni. Vodje iz starejše generacije X so morda bolj neposredni, včasih cinični, zajedljivi, tudi grobi, in mlajši ob takem vedenju odidejo. Permisivna vzgoja je povzročila dramatične (tudi kulturne) spremembe. Ti mladi ne sprejemajo vzvišene komunikacije in z lahkoto zamenjajo delodajalca. Časi vzvišenih, grobih, arogantnih vodij so počasi mimo. Razen v okoljih, kjer se ne zavedajo pomembnosti medosebnih odnosov ali pomanjkanja kadra. Generacije, ki sedaj vstopajo na trg delovne sile, imajo izrazito poudarjen odnos do tega, kaj je pravično, etično, saj so jih vzgajali v tem, kaj je prav. Znajo se potegniti za svoje pravice. Sicer ne tako, da delajo revolucije in se borijo zase, ampak preprosto odidejo.«
Mi pa permisivno vzgojo praviloma enačimo s popuščanjem in razvajanjem.
Še vedno enačimo permisivno vzgojo predvsem s tistim, kar nas pri tej vzgoji moti, češ, ti otroci so razvajeni, vedno je vse po njihovem; ampak ti otroci tudi pričakujejo, da se z njimi vljudno govori, primerno obnaša. Pričakujejo pošten odnos daj dam, saj so se v družini pogajali in bili očitno uspešni. Tak odnos prinašajo tudi v poslovno okolje, kar starejši dojemajo kot nepripadnost podjetju. Ampak mlajši hrepenijo po pripadnosti, vendar ne prenesejo neetičnega, grobega, arogantnega ravnanja. Zaradi permisivne vzgoje se marsikaj v družbi spreminja tudi na bolje.
Pri otrocih prihaja iz nas tisto najboljše in najslabše – neverjetno je, da eksplodiramo brez zavor ravno nad njimi. Zakaj to počnemo?
Ker lahko.
In kako to preprečiti? Kako se ustaviti?
Najbolj kruto je, da se najbolj malomarno obnašamo do tistih, pri katerih v tistem trenutku ne pričakujemo večjih neposrednih posledic. Otroci in partnerji se najpozneje radikalno odzovejo; sosed bi ob vašem vpitju prej ukrepal odločneje. Zato si doma tudi več dovolimo – ker so posledice poznejše. Prestrašena oseba doma tudi nima kam oditi. Kam naj gre prestrašen otrok ali partner, ko se zvečer nekdo spravi nanj? Domišljamo si, da je naše grobo ali drugo neprimerno vedenje izzval nekdo drug in žal tudi žrtev to pogosto dolgo verjame. Preden ugotovi, da to ni res, včasih minejo leta. Poznam agresivne ljudi, ki se v službi vedejo, kot da so prišli z dunajske diplomatske akademije, doma pa tista osemurna spoštljivost izpuhti. To je primitivizem v medosebnih odnosih. V službi se zavedamo posledic, doma pa se marsikdo sprosti, ker ni takšnih dramatičnih posledic kot v okolju, kjer hočemo vzdrževati svoj status ali položaj. Veliko hudega povzročamo ljudem, ki jih imamo najraje.
Kako naj se brzdamo? Je za krotenje izbruhov jeze kakšna preventiva?
Nekatere za nas pomembne potrebe lahko zadovoljujemo samo zase (npr. če spijem kozarec vode, sem odžejan le jaz). Nekaterih pač ne. Zelo pomembna potreba je, da imamo radi sebe, da imamo občutek lastne vrednosti. Toda za polno zadovoljstvo imeti rad sebe ni dovolj. Da bi bili notranje mirni, spokojni in zadovoljni, potrebujemo tudi naklonjenost drugih ljudi. To pomeni, da nekatere za nas pomembne potrebe zadovoljujemo v medosebnih odnosih. V kakšnih odnosih naj bomo s temi ljudmi, da bomo te potrebe lahko učinkovito zadovoljevali? V ljubečih, kakovostnih, spoštljivih. Če se ti dereš na nekoga, s katerim si skupaj zato, da bi se ljubil, počutil varnega, cenjenega – kako boš s takim vedenjem zadovoljil te svoje potrebe? Jih ne moreš. Ljudje se ne zavedajo, da s tem, ko vpijejo in so agresivni do drugih, kažejo, da v resnici ne ljubijo sebe. Se ne spoštujejo, nimajo pozitivne samopodobe. Nimajo radi sebe! Veste, v kakšni bedi živijo ti ljudje?!
Ampak o takih jeznih izpadih se izpričujemo, upam si reči, tudi ljubeči ...
Ker nismo digitalna bitja. So ljudje, ki so ekstremi in se nikoli nimajo radi, in so ljudje, ki v nekem trenutku nimajo radi enega dela sebe. Ljudje, ki so ves čas zajedljivi do partnerja, se sploh nimajo radi. Če tu in tam vzkipiš, je prišla na plan tista tvoja značilnost, s katero nimaš dobrega odnosa. To, da se zdaj ne počutimo dobro v odnosu do sebe, lahko neučinkovito upravljamo tako, da se jezimo na drugega ali se z njim pričkamo. Ampak to ne pomeni, da se mu čez pet minut ne moremo opravičiti, ga imeti radi. Osebni razvoj pomeni ravno to: da grem vase, in ko zvečer nekdo spet zamudi, kar me sicer zelo moti, ne mislim, da to dela meni. Ker sprejmem njegovo zamujanje, tako kot to storim pri svojem zamujanju. Sprejmem njegovo nepopolnost, tako kot svojo. Nesposobnost sprejeti sebe kot nepopolno bitje in nesposobnost imeti sebe rad kot nepopolno bitje, je pogosto izvor agresivnosti do drugih.
Ali bi lahko rekli, da nas je epidemija tako zaznamovala, da se tudi zaradi tega odzivamo bolj jezno, grobo, celo sovražno?
Ljudje smo, še posebej v potrošniški družbi, zelo nagnjeni k temu, da je tisto, kar se dogaja tukaj in sedaj, najpomembnejše. Menim, da epidemija še ni čisto zaključena, njen rep še miga in bo še nekaj časa. Zdaj pa k jezi, ki je poleg veselja, žalosti, strahu in gnusa eno od petih osnovnih čustev. Zelo radi rečemo, da so čustva pozitivna ali negativna, ampak strokovno pravilno je reči, da so prijetna ali neprijetna. Tako kot strah je tudi jeza izjemno funkcionalno čustvo, ki pomaga človeku preživeti. To je energija, ki se pojavi, kadar naletimo na oviro. Energijo, ki se nabira ob oviri, čutimo kot frustracijo. Sproščanje te energije je jeza, ki je namenjena, da to oviro umaknemo, obidemo ali najdemo kreativno rešitev. Normalno je, da če se je na poti proti našim ciljem pojavila ovira, čutimo jezo. Pomeni, da smo mentalno zdravi, da je z nami vse v redu. Vprašanje je, kako to jezo izražamo. To, kar je v slovenski kulturi morda problematično, je, da nimamo družbeno sprejemljivih vedenj, s katerimi bi izražali jezo tako, da nas to ne bi odbijalo, ločevalo od drugih, potem pa bi jo pretvorili v kreativno in učinkovito vedenje. Zato se jeza prepogosto preobrazi v sovraštvo in agresijo! Kaj je narobe z jezo, ljudje, če mi pomaga, da zaradi nje namesto v eni uri vrt prekopljem v pol ure? Naša naloga je, da ljudi naučimo družbeno sprejemljivega izražanja jeze.
Kakšni pa so družbeno sprejemljivi izrazi jeze?
Tisti, ki niso usmerjeni na poškodovanje človeka, vplivanje na njegovo voljo, ogrožanje njegove čustvene, duhovne ali telesne integritete. Treba je reči: »Počutim se grozno, ko takole govoriš z mano.« In nikakor: »Veš kaj, ti si nespoštljiv do mene!« To slednje je narobe, ker sem nate pokazal s prstom, češ, ti si kriv, da se počutim slabo. Lahko govorite z jezo v glasu, ker se vam osebno tako obnašanje ne zdi prav. Čustva so začimba vsakega odnosa. Ključno je, da čustva niso uperjena proti drugemu. Agresija je samo energija, ki je v meni. Če je usmerjena proti vam, je narobe, a če je usmerjena za doseganje ciljev, je to nekaj fenomenalnega!
Če sovraštvo usmerimo ...
Sovraštvo je že predelana agresija. Sovraštvo ni v redu. To je že energija, ki je usmerjena proti nekomu.
Neskončne debate na družbenih omrežjih, ki netijo nove napade, žolčne razprave, komentarje ...
Ves čas so te debate usmerjene v ljudi, proti njim. To ni v redu.
Bomo zaradi dvoletnega obsednega stanja nosili takšne posledice, ki si jih ne moremo zamisliti? Ali smo razklani, razdražljivi, preobčutljivi tudi zaradi epidemije?
Draga gospa, dobrodošli v odraslem svetu! Pa kaj hočemo od življenja? Rožice, konjukturo, visoko gospodarsko rast, višje plače, zdravo okolje še nadaljnjih 50 let? Ko se boste zbudili v takem svetu, pridite še pome. Jaz ga ne vidim takega. Ta svet je prekrasen, a ima v sebi tudi bolečino. Včasih zbolim jaz in včasih zboli družba. In zbolelo je veliko ljudi, torej družba, kar je pokazalo domet reševanja ne osebnih, temveč družbenih stisk. Nismo se prav izkazali. Ampak to je naš domet, to zmoremo. In to je življenje.
Menite, da preveč jamramo, češ da je grozno, težko?
Nisem privrženec jamranja. To je bizarno crkljanje samega sebe, ki zaleže tisto sekundo, ampak če tisto uro ne dvigneš zadnjice in opraviš dela, za katero si odgovoren, potem je jamranje kontra produktivno, saj zmanjšuje tvojo sposobnost pozitivnega razmišljanja, osredotočenosti na cilj, reševanja izzivov ...
Ali je epidemija prepogosto priročen krivec za današnje vedenje ljudi v različnih sferah?
Epidemija je dražljaj, ampak mediji ste z interpretacijo dogajanja pripomogli k temu, da vse skupaj vidimo bolj dramatično. Velikokrat je bilo to namenjeno zgolj vam, vašemu preživetju in promociji. Seveda pa pri tem izpostavljam predvsem urednike, ne novinarje. Vprašanje je, ali je ta dveletna situacija povzročila nepopravljivo škodo. Povzročila je spremembe. Si predstavljate, da epidemija ne bi vplivala na odgovornost ali na naše nadaljnje vedenje? Lahko vpliva tako, da bomo boljši, ali tako, da bo alibi za vse napake, ki smo jih naredili v preteklosti ali jih bomo v prihodnosti. Ne strinjam se, da imamo izgubljene generacije. Marko, ki ima zdaj zaključeno negativno pri nekem predmetu, ima tako oceno ne zaradi epidemije, ampak ker se ni učil. Otroci so izgubili kondicijo za učenje, ne pa sposobnosti za učenje. Vse, kar se nam je zgodilo v življenju, je del nas – mi pa lahko to uporabimo ali zlorabimo. Mi smo lahko gospodarji te izkušnje in jo lahko vkomponiramo v prihodnje odločitve, da smo boljši, bolj premišljeni, strpni in ljubeči drug do drugega, ali pa jo uporabimo kot alibi za to, zakaj smo cinični, arogantni, zlobni, zajedljivi ali nemočni.
Je tega slednjega sedaj v družbi več?
Iskreno odgovorim, da ne vem. Včasih smo dosti senzibilnejši za nekatere pojave in se nam zdi, da je potem tega pojava v družbi več. Se pa v današnji družbi zaradi sodobne tehnologije mnenje nekega posameznika širše sliši. Včasih so jamrali za šankom, zdaj pa posameznikov komentar preberejo na družbenem omrežju, kjer si tisoč tvojih sledilcev vzame čas, da to prebere in jamra s tabo. Ta epidemija je zame bolj skrb vzbujajoča – da veliko ljudi piše svoje misli, nesmisle, svoj miselni šum in ti šumi puščajo sled. Omrežja in mediji pa so kot ojačevalec, ki iz šumov iz ozadja naredijo cel rokenrol. Ker se ojačuje predvsem bedarije, imamo občutek, da se okrog nas dogajajo večinoma slabe stvari in da živimo v slabem svetu. Vsi imamo možnost, da ojačamo dobro. Potem bomo nenadoma živeli v boljšem svetu, tudi če se ne spremeni nič.
O kaznovanju otrok v razredu
Vsak razred ima kakšnega živahnega učenca ali tri, ki včasih nevzdržno motijo pouk. Če se ne boste umirili, danes ne bo športa, zagrozi učiteljica. In ker se jim ne uspe umiriti, so kaznovani vsi. Tudi tisti, ki so mirni in se trudijo. Je s takim načinom kaznovanja kaj narobe? »To kaže na izrazito nemoč. Ljudje niso sposobni razumeti zelo zanimive stvari: otrok noče jesti večerje, ker smo skuhali nekaj, kar nima rad. Reče, da ni lačen. Mama reče: Če boš pojedel večerjo, boš lahko pojedel tudi sladico, gledal televizijo ... To je nagrajevanje želenega vedenja, ki mu pravim podkupovanje. Starši, ali ne znate nič boljšega? Pride oče in se s podkupovanjem ne strinja: če ne boš jedel, ne boš smel igrati igric, gledati TV – to je kaznovanje in nima nobene zveze z večerjo. Kaj je edina posledica, če človek ne poje večerje? Da je lačen. Če se bo otrok želel izogniti posledicam, bo moral spremeniti vedenje. Ampak otrok, ne starši! Če pa mi z lakoto kaznujemo (če nisi naredil naloge, ne boš jedel večerje), je to katastrofa. Učitelji, ki kaznujejo na zgoraj opisan način, so nemočni. Ko kaznujejo cel razred, poskušajo ustvariti razmere, da bi ta dva veseljaka čutila psihološki pritisk sošolcev, in bi tako dosegli mir v razredu. To je nemoč! Nezmožnost uveljavljanja reda, vrednot, pravil obnašanja v razredu.«
Ampak mnogi starši priznavajo, da tudi niso več kos svojim otrokom (že pri 12 letih)? »To pa bo izziv prihodnjih generacij. Generacija Y bo začela počasi že vzgajati svoje otroke, te generacije pa niso bile vzgajane na način, da bi reševale svoje frustracije. Namesto njih so jih reševali starši. Kdaj posežemo v prepir med sorojencema ali otroki na igrišču? Čim pozneje. Kako naj se sicer naučijo urejati stvari, prenašati frustracijo, nerazumevanje?«
O živahnih ženskah na javnih funkcijah
Ali hitreje obsodimo žensko (na javni funkciji), ki strastno in vneto zagovarja stališča, kot moškega? »Gledati strastnega človeka ne glede na spol, ki ne šola in ne sodi drugih, je nekaj najlepšega. Če govorimo zelo čustveno, je prav, da govorimo o sebi. Ker če govorimo o drugih, se to hitro interpretira kot agresivno vedenje proti nekomu in smo blizu tistemu, kar sovražimo – diktaturi, nasilju. Naša kultura je gotovo nagnjena k temu, da hitreje presodimo živahno, strastno govorjenje pri ženskem spolu kot nepristojno, odveč ali moteče. To so kulturno-antropološki vzorci te družbe, ki ženski spol vidijo kot poslušnega in vodljivega, ter moškega kot vodjo, odločnega, nekoga, ki zna in lahko udari po mizi. Če bi šli še globlje v slovensko kulturo, bi ugotovili, da pred tem časom, ko se je začelo glorificirati trpeče ženske (mamo, ženo), vzporedno živi svet močnih, odločnih, strastnih žensk (v različnih vlogah), ki držijo pokonci družino in družbo.«
Jana, št. 27, 5. 7. 2022
