Gledam se v ogledalu, v obraz si sploh nisem podobna. Kot bi me kdo iz kanalizacije potegnil. Bleda, motnih oči, brez las, v lica in vrat sem nabrekla kot žaba. Moja glava je večja kot po navadi. Tolažim se, da je to optičen učinek zaradi gole glave. Lahko glava raste tudi, ko si v tretji puberteti? Za nos in ušesa vem, da rastejo vse do naše smrti, medtem ko so naše oči celega življenja enake. Ampak cela glava, za to ekspanzijo pa še nisem slišala.
Trenutno se s svojim videzom ne morem obremenjevati, niti energije nimam za to, bolj pomembno mi je, da moje telo dobro reagira na zdravljenje, da sprejme terapijo in da se ne obremenjujem s stvarmi, nad katerimi nimam vpliva. Zobe še vedno težko ščetkam, dlesni so rdeče in vnete. Apetita nimam nobenega, silim se z juhami vseh vrst, najbolj z zelenjavnimi. Kljub občutku, da nič ne jem in da še to, kar spravim vase, ne zadržim dolgo v sebi, moja teža na vagi raste. Občutek, da sem napihnjena, me ne vara, v nekaj tednih sem pridobila šest kilogramov. Kako je to mogoče? Prepričana sem bila, da bom zaradi bolezni shujšala, v resnici pa je obratno.
Moj življenjski prostor je še vedno skrčen. Spalnica, stranišče, spalnica, kuhinja, terasa do devete ure zjutraj. Šele zvečer pridem ven na zrak, kot vampir, šele takrat, ko ugasne to vroče sonce, lahko zadiham sproščeno, bolečina odide in spet se za trenutek počutim lahkotno in brez skrbi, tako kot pred boleznijo.
In šele takrat, ko slika dneva temni pred mojimi očmi, razumem, da obstaja pravi trenutek, takšen, ki je za vse večne čase. Trenutek, ko ostaneš sam in začneš razmišljati o življenju. Ko sprevidiš, koliko časa si vrgel v prazno. Ljudem, ki ga niso znali ceniti. Stvarem, ki niso imele nobenega smisla. Dogodkom, ki ti niso ničesar dali. Če bi lahko vrnila čas nazaj, bi samo eno stvar naredila drugače. Več časa bi preživela s sabo. V tišini. Bližje svoji duši. Bližje sebi. Morda bi bilo potem vse drugače. Ali pa tudi ne.
Nekega dne bom razumela, da to, da se oddaljujem od sveta, niti ni tako slaba ideja. Vsi se oddaljujemo od njega, tako ali drugače, vsak na svoj način. Nič ni narobe in vse je prav. Vsi smo nadomestljivi. In zato so naša pokopališča polna nezamenljivih ljudi. Nič ne bo propadlo brez mene. Ničesar tudi ne bom izgubila. Postalo mi bo vseeno, ko bom dojela, da ne morem vplivati na okolico, da lahko le nase vplivam in na svoje reakcije, takrat se bom preporodila. Okusila bom, koliko radosti je v tem, da se ne rabim nikomur dokazovati. Opravičevati. Ko lahko poslušam pesmi, ki si jih želim, tudi stokrat na dan, če moje srce tako hoče. Ko lahko pijem kavo tudi leže, ko in kakršno želim. Čakam na tisti trenutek, ko bom dojela, da je za mirno življenje dovolj duša ali dve, ki te razumejo in tudi ti razumeš njih.
Vem, da se bom spet pobrala. Vedno se, v veselje in razočaranje nekaterih. Stresla bom prah s kolen, umila si bom stopala v čisti reki in vdihnila bom zrak globoko. Ko tole mine, bom spet dihala s polnimi pljuči. Spet bo vse v redu. V sebi sem vedno vedela, da so bitke brutalne, da so vojne krvave in da se lahko zgodi, da tudi ti padeš. Misliš, da boš za vedno enak, pa nisi.
Obšla sem del sveta, za katerega sem mislila, da ga nikoli ne bom videla. Doživela sem ljudsko krivico, bila sem diskriminirana zato, ker sem, kar sem, in nisem ustvarila družine za vse življenje. Vsaj ne takšne, o kakršni sem sanjala. Resnično, izvirno družino, kjer je ljubezen svetinja, ne pa preproga za brisanje čevljev. Sovražili so me, jaz pa sem ljubila brezrezervno.
Mnoge viharje sem prehodila v življenju. Tlakovala sem pot do pekla in nazaj, večkrat. Vem, kako je, ko gori nebo, in kako je, ko luna diši. Poznam zvok solza in okus smeha. Današnji dan je bil zato neizbežen. Če se hočeš sestaviti, se moraš najprej zlomiti. To pa boli, drugače ne gre. Če se ne boš dobro sestavil iz prve, bo treba še kaj polomiti v tvojem telesu, v tvoji duši, v srcu. Nekje bo treba nekaj prelomiti. Kolnem na ves glas, psujem vse živo in mrtvo, od bolečine bi udarila s pestjo v zid, da ga sesujem na koščke. Da ga vsi zidarji tega sveta nikoli več ne sestavijo nazaj. Z zlomljenim zidom greš lahko naprej, z zlomljenim srcem ne moreš.
Pred mano so še štiri kemoterapije. Pojma nimam, kako jih bom prenesla. Nekako že. Tudi drugi, ki so bili v mojih čevljih, so jih. Treba bo stisniti zobe, sem na dobri tretjini maratona za svoje življenje, a že zdaj se počutim, kot bi me bilo energetsko pol manj. Na zunaj se moja bolezen ne vidi toliko, kot bi kdo pričakoval. Zadnje mesece sem se izučila tudi v nanašanju ličil na obraz, da nisem videti, kot bi ravno iz boksarskega ringa izstopila. Čeprav sem na televiziji delala več kot dvajset let, se nikoli nisem naučila lepo naličiti. Ni bilo potrebe. Imela sem srečo, da sem večkrat padla v spretne roke naših maskerk, ki zmorejo v samo nekaj minutah z nekaj zamahi čopiča iz zamorjene petdesetletnice ustvariti videz samozavestne in urejene ženske. Izven televizije potrebe po sijočem videzu niti ni bilo. Zdravje in nasmeh sta najboljši make up.
Zadnjič mi je Katja, moja nova prijateljica, soborka in redna bralka mojih kolumn, potožila, da bi bilo lepo, če bi se onkološke bolnice lahko kje naučile osnov mejkapa. »Mnoge se ne znamo namazati,« mi pove po telefonu. »Zdaj, ko sem tako slabotna, brez las, obrvi, vsa zelena v obraz, zdaj bi mi veliko pomenilo, da bi se znala tako naličiti, da sem za med ljudi.« Veliko mi je dala misliti.
S Katjo sva se srečali na kavici v prijetni senci kafiča v Tivoliju. Nekaj tednov sva se lovili. Najprej sama nisem bila v redu, potem se ona ni počutila dobro, malo sva kolobarili. (se nadaljuje)
Revija Janašt. 28, 12. 7. 2022
