Ta je, pravijo izkušeni, močno opešal že na zadnjih igrah v Pjongčangu v Južni Koreji, kjer razpoloženje zaradi mnogih organizacijskih pomanjkljivosti ni bilo posebej radostno.
Sedemdeset strani strogih pravil. »Tudi tisti tekmovalci, ki ne dobijo kolajne, morajo priti domov z lepimi spomini. Nihče se ne sme vrniti s spominom, da je štirinajst dni vegetiral v nekem internatu. Velika večina športnikov že zdaj ve, da ne bo dobila medalje. Ljudje zunaj si bodo zapomnili le kolajne, jaz pa bi rad, da bi tekmovalcu za vedno ostal pozitiven spomin doživetja iger ne glede na rezultat,« je v enem od intervjujev pred odhodom v Peking povedal Jernej Damjan, nekdanji smučarski skakalec, ki je nastopil na štirih olimpijskih igrah, zdaj pa je strokovni vodja slovenske delegacije.
Izbrali so ga sicer naknadno, šele po tem, ko so se zimski športniki ostro odzvali na izbor Tomaža Barade, mojstra borilnih veščin in podpredsednika Olimpijskega komiteja Slovenije, za vodjo delegacije v Pekingu. Da bodo športniki potrebovali nekoga, ki so mu zimski športi bliže in ima že izkušnje z zastopanjem športnikov, je bil njihov glavni argument, poleg tega je Damjan aktivno sodeloval z Mednarodno smučarsko zvezo pri pripravi covidnih tekmovalnih protokolov. Poznavanje te teme pa je zares nujno, organizatorji iger v Pekingu so pravila, kako se morajo športniki in drugi sodelujoči obnašati v zvezi s tem, podrobno zapisali na sedemdesetih straneh.
Šok ob prihodu tudi za naše. Prvi izziv oziroma kar zmaga je, da ti sploh uspe priti v Peking. Delegacijam je bilo dovoljeno pripotovati le s čarterskimi leti, in sicer zgolj s tistimi letalskimi družbami, ki so dobile dovoljenje kitajskih organizatorjev oziroma oblasti. Športniki so morali dva tedna pred odhodom na igre pisati podroben dnevnik ter imeti nato dva negativna PCR-testa, 96 in 72 ur pred odhodom. »Šele potem ko negativna rezultata vneseš v aplikacijo, lahko zaprosiš za tako imenovano 'green health code'. Ko ti jo odobrijo, prejmeš prvo QR-kodo. Drugo nato šele na letališču. Brez teh dveh kod in akreditacije ne moreš na letalo,« je pojasnjeval Jernej Damjan. Testiranje je seveda obvezno tudi po prihodu na letališču v Pekingu, če je izvid pozitiven, sledi izolacija, nova testiranja, stres in negotovost glede nastopa, na katerega si čakal zadnja štiri leta … Prav to se je zgodilo tudi našim, v petek je test ob prihodu v Peking pokazal okužbo pri deskarju Žanu Koširju in serviserju Darku Centrihu. Zgodilo se je torej tisto, česar so se poleg morebitnih poškodb najbolj bali ne le v naši, temveč tudi v drugih delegacijah, in zaradi česar so vsi skušali kar najbolj omejiti stike ter preprečiti morebitne okužbe.
Pa se kljub previdnosti mnogim, tako kot našim, ni izšlo. Težave, tako s poškodbami kot s covidom, imajo Norvežani, Italijani, Američani … Za Žana, ki je bil, so sporočili iz vodstva naše delegacije, povsem brez simptomov, in druge nesrečno okužene športnike se tako začenja živčna in negotova bitka s časom, ali bodo tudi v prihodnjih dneh ostali brez simptomov in bodo novi testi vendarle še pravočasno negativni, tako da bodo lahko nastopili. Stres, ki ga morajo za povrh preživljati v osami, z zmanjšanimi možnostmi za trening, v okoliščinah, nad katerimi nimajo nadzora ...
Pomembni bodo trdni živci in sreča. Igre v Pekingu, ki so že tako ali tako precej stresen dogodek v tekmovalnem smislu, saj le redko kdo zares verjame, da je o olimpijskem nastopu mogoče razmišljati kot zgolj še o eni tekmi, bodo za športnike vsekakor poseben izziv v več pogledih. Vsakodnevno testiranje, morda tudi večkrat na dan, je zagotovo ena od obremenjujočih stvari. Mediji s širjenjem novice, da so na Kitajskem prav pred igrami menda znova uvedli tudi analno testiranje na covid, najbrž tudi niso poskrbeli za dobro razpoloženje med vpletenimi v olimpijsko dogajanje. Tako pač je, pravijo športniki, te stvari je treba sprejeti in se čim manj obremenjevati z njimi, saj nanje preprosto nimamo vpliva.
Poleg tega bosta na teh igrah za dober nastop in morebiten uspeh poleg vrhunske telesne pripravljenosti pomembna psihološka trdnost in tudi sreča. Psihološko močnejši bodo laže predelali in hkrati odmislili vse omejitve in prepovedi, sreča pa bo potrebna tudi zato, ker se bo večina športnikov z olimpijskimi prizorišči srečala sploh prvič. Predolimpijske preizkusne tekme so bile zaradi covida večinoma odpovedane, zato so tekmovališča za zdaj precejšnja neznanka. Smučarske skakalnice, na katerih Slovenci od naših deklet in fantov pričakujemo zanesljivo kolajno oziroma več njih, so menda popolna kopija skakalnic v Planici, Slovenci so bili močno vpleteni tudi v izgradnjo tega kompleksa …, a tisti, ki so tam že imeli priložnost skakati, pravijo, da je vendarle vse drugače kot pri nas. Drugačni so sneg, veter, priprava tekmovališč … Res pa je, da to velja za vse in da tokrat zaradi poznavanja olimpijskih prizorišč nobena država nima prednosti pred drugimi.
Cena iger bo visoka. Problem olimpijskih prizorišč, zlasti Pekinga, naj bi bila tudi onesnaženost zraka. Kitajski organizatorji so sami opozorili na to, hkrati pa se lotili ustreznih ukrepov. Sploh ker pravijo, da naj bi bile to najbolj »zelene« igre doslej. Industrijski obrati v okolici, ki sicer močno onesnažujejo zrak, bodo med igrami močno zmanjšali obratovanje. Ali pa jih bodo za nekaj časa kar zaprli, zrak okrog tekmovališč pa dodatno očistili. Posesali, če hočete. Kitajci to znajo in imajo tehnologijo za to. Tako kot znajo, denimo, brez posebnih zadržkov ali vprašanj v boju proti širjenju virusa zapreti dele mest ali pa kar cela mesta. Mnogi voditelji po svetu si želijo, da bi lahko tako suvereno zapirali in odpirali javno življenje kot Kitajci, ne da bi s tem izzvali buren upor ljudstva, a tovrstna oblika političnega odločanja in vladanja ima svoje neprijetne posledice. Ne le na življenje ljudi, temveč na ves svet. Kitajsko zapiranje večjih območij morda res preprečuje večje izbruhe virusa, povzroča pa dolgoročno gospodarsko škodo, in to ne le Kitajski, temveč vsemu svetu.
Za kitajsko oblast so olimpijske igre tako izjemen dosežek, dokaz veličine in zato nekaj, česar si niti v najbolj divjih sanjah ne bi upal nihče odpovedati ali preložiti, po drugi strani pa manjša ali celo malo večja nočna mora, saj bo cena zanje vsekakor visoka. Tudi dejstvo, da na prizoriščih tekem ne bo gledalcev, da torej ne bo zaslužka od prodanih vstopnic, spominkov …, pri tem ni nepomembno.
O človekovih pravicah pa kdaj drugič. A vse to so stvari, o katerih svet, tako kot nasploh o vsem v zvezi s Kitajsko, praviloma govori dokaj previdno. Kitajcem se preprosto ni dobro zameriti, zato se tudi ameriškemu pozivu k diplomatskemu bojkotu iger v Pekingu države po svetu niso prav množično pridružile. Južne Koreje, prirediteljice prejšnjih iger, denimo ni med njimi, nekaj držav, kot so Velika Britanija, Avstralija, Kanada, Belgija, Danska, pa se je le odločilo, da bodo sledile pozivu, ki naj bi opozarjal na stanje človekovih pravic na Kitajskem. Ob čemer je govorec kitajskega zunanjega ministrstva hladnokrvno izjavil, da bodo te države za svoja dejanja »plačale ceno«. Podobno je s pozivom organizacije Amnesty International. »Olimpijskih iger v Pekingu ne bi smeli izrabiti za odmik od kitajskega skrb zbujajočega stanja človekovih pravic, temveč bi morale biti priložnost za pritisk na Kitajsko, da bi se posvetila kršitvam človekovih pravic,« so pred začetkom iger tvitnili pri tej organizaciji za varstvo človekovih pravic, Yang Šu, namestnik generalnega direktorja organizacijskega odbora, pa je bil v svojem odzivu zelo jasen: »Vsakršno vedenje in govor, ki bi bila v nasprotju z olimpijskim duhom, predvsem pa s kitajskimi zakoni in določbami, lahko postane predmet določenih kazni.«
Jernej Damjan je bil diplomatski: »Tekmovalci nimajo nobene smernice, kaj lahko govorijo, saj smo svobodna država. Je pa tako, da se pri morebitnih spornih vprašanjih priporoča, da se pametno umakneš, pustiš politikom, da delajo svoje, mi pa se bomo ukvarjali s športom.«
Največje breme smo naložili skakalcem. Slovenci se v Pekingu nadejamo od dveh, tako kot v Pjongčangu, pa vse tja do petih kolajn. Sočija, tamkajšnjih zabavnih in z osmimi kolajnami za Slovence tudi zelo uspešnih iger, tokrat zagotovo ne moremo ponoviti. Največ pričakujemo od skakalk in skakalcev, sploh mešana ekipna tekma skakalcev se nam zdi po navijaško že tako rekoč vnaprej dobljena, potem pa smo in so v napovedih že previdnejši. Anamarija Lampič ne skriva ambicij, žal so se tekaški apetiti po vrhunskih dosežkih malce umirili po nepričakovani okužbi Eve Urevc, njen olimpijski nastop je trenutno še negotov. Virus je denimo ujel tudi alpsko smučarko Andrejo Slokar, težave, le da zanje ni vzrok covid, že vso sezono spremljajo Jakova Faka. Ne on ne nesrečni Žan Košir tako najbrž ne moreta računati, da bi ponovila uspeh z iger v Pjongčangu, kjer sta bila edina slovenska dobitnika olimpijskega odličja. Upajmo, da bo šlo našim v Pekingu dobro in da se bodo ne glede na rezultat vsi vrnili domov s pozitivnim spominom na igre. Ter da bosta nazadnje vendarle zmagala šport in olimpijski duh, ne pa zlovešči duh covida in z njim povezanih ukrepov.
Revija Jana št. 5, 1.2.2022
