Začnimo s kmetom. »Kmet ni zadovoljen. Njegove odkupne cene ne prenesejo več stroškov. Intenzivno kmetijstvo, ki ga je narekovala moderna kmetijska politika, ima res velike donose na hektar površine. A je treba imeti velike, drage traktorje, ki potrošijo veliko nafte, zaradi česar so založili svoja sredstva ali pa plačujejo kredit. Zaradi globokega oranja vedno znova obračamo mrtvo zemljo, ki ji moramo dati ogromno hranil, umetnega gnoja, da bo zraslo to, kar piše na semenski vrečki. Potrebno je tudi namakanje, ker se zaradi načina oranja zemlja hitro izsuši in voda naglo odteče, pojavlja se erozija, tla v intenzivnem kmetijstvu so čedalje revnejša.
Hibridna semena imajo velik hektarski donos in veliko stanejo, podražila so se od 40 do 70 odstotkov. Nafta se je v primerjavi z lanskim letom podražila za 30 odstotkov. Umetna gnojila so se podražila za 70 odstotkov. Kmet mora pridelke pobrati in spakirati, če mora imeti pri sebi doma hladilnico, ima stroške z elektriko. Podražila se je tudi plastična in papirna embalaža. Tudi če pustimo podražitev osnovnega delovanja na kmetiji zaradi covidnih ukrepov ob strani: ali je lahko kmet iz zgornjih parametrov zadovoljen z za deset odstotkov višjo odkupno ceno?« bolj retorično kakor zares sprašuje Rotarjeva.
Sploh veste, kaj vse plačate? A težava niso samo kmetje, ki so za svoje delo in stroške, ki ob tem nastajajo, premalo plačani. Ste se kdaj vprašali, kaj vse pravzaprav plačate s ceno živil, ki je napisana na računu? Sogovornica pojasni zelo nazorno.
Osnovna cena pri kmetu je, denimo, en evro (izdelek + embalaža = neto nabavna cena). Nato pride nabavna cena,ki vključujeprevozno podjetje, voznika do zadruge ali grosista in logistične stroške do skladiščenja. Nabavna cena naj bi vključevala tudi zaslužek in dobiček kmeta za nadaljnji razvoj (če kmet pripelje blago do zadruge ali skladišča, ta strošek nosi sam, sicer pa transportno podjetje in se prišteje k neto nabavni ceni, to je od sedem do deset odstotkov).
Sledi proizvodna cena: če je treba blago od kmeta še spakirati (npr. jušno zelenjavo), lahko to naredi zadruga. Nastanejo stroški pakiranja embalaže, delovne sile in dodanega transporta, kar ceno takšnega izdelka še podraži za od sedem do 15 odstotkov cene, odvisno od izdelka.
Če gre v proizvodnji za predelavo (npr. mesa, klobas) ali predpakiranje izdelkov, nastane proizvodna cena, ki je lahko od 10 do 150 odstotkov višja glede na tip izdelka (npr. cena svežega mesa, hrenovk ali pršuta, ki zori dve leti). Tu so vključeni stroški delovne sile, plače zaposlenih, stroški inšpekcije, pregledov, embalaže, predpisov Haccap, višjih stroškov energentov in zaslužek proizvajalca oziroma zadruge (posrednika, ki poskrbi, da je izdelek videti tako, da ga lahko kupimo na trgovskih policah, npr. pakiranje moke, klobas).
Šele na polovici smo. Na vse to pride grosistična cena–različni izdelki, preden pridejo na police trgovin, se zbirajo od proizvajalcev preko nabavnih služb grosista in skladiščijo v velikih skladiščih. Tudi tukaj nastanejo stroški delovne sile, stroški elektrike v hladilnicah, nafte ali elektrike za viličarje in hladilnice, zamrzovalnike, dodatno embalažo, transportne vozičke, ki znašajo od 10 do 30 odstotkov. Stroški inšpekcij, ukrepov in vzdrževanja predpisov Haccp znašajo od enega do treh odstotkov Grosistično podjetje dostavi blago do vrat trgovskih centrov oziroma njihovega skladišča, pri čemer so nastali stroški prevoza od sedem do deset odstotkov, kajti tudi tukaj se pozna višja cena goriva in vseh stroškov, povezanih z energenti in ukrepi.
Končno nastopi maloprodajna cena brez DDV.Ko blago iz grosističnih skladišč pripeljejo do trgovine, se tudi tam izdelki skladiščijo. Hladilniki potrebujejo veliko elektrike, drago je ogrevanje, drage so blagajne, skenerji, razkužila, nalepke za cene, stroški inšpekcij, varovanja, stroški ukrepov zaradi covida in nadzora Haccp, vse to znaša od tri do pet odstotkov. Veliki so stroški odpisa zelenjave (od sedem do 15 odstotkov), velik je strošek odpisa kruha, če ga podarijo v dobrodelne namene, je zelo visok strošek evidenc. Če neprodanega živila (npr. polnjene paprike iz toploteke) ni v evidencah prodanih izdelkov niti v odpadkih, bodo težave z inšpekcijo. Treba je namreč dokazovati, koliko odpadkov je bilo odpeljanih, in tudi ti se plačajo. Plačajo se odvoz embalaž, trgovci, varnostniki, čistilke, toaletni papir, davek na zemljišče in parkirišče ... Tu so še plače vodstva, direktorjev, članstvo v zbornicah, podpora industriji – marketing. Ali ste kdaj pomislili, da so v ceni vašega izdelka vračunani celo klima in tekoče stopnice trgovca? Letak, ki ste ga dobili v nabiralnik in odvrgli, stane za vso Slovenijo pol milijona in več. Podražili so se papir, tisk, bencin, pošta ... No, vse to se vračuna v maloprodajno ceno: marža je pri živilih od 15 do 50 odstotkov glede na vrsto izdelka.
Na cilju smo. Končno je tu maloprodajna cena z DDV. Ko vsem postavkam prištejemo ustrezne odstotke, nastopi še država, ki ji je treba nakazati od vsakega prodanega izdelka davek na dodano vrednost: 9,5 odstotka pri živilih in 22 odstotkov pri neživilih. In takšno ceno izdelka plačate na blagajni.« Ste računali, koliko je treba prišteti osnovnemu evru za kmeta? Bi znali odgovoriti, kdo zasluži preveč?
In, končno: najbrž ste tudi vi prišli do očitnega – da bo treba čimprej najti svojega kmeta.
Revija Jana št. 5, 1.2.2022
