Že prvi trenutki srečanja z Maksimiljanom Kamplom in njegovo ženo Marto so bili veliko presenečenje. Najprej zato, ker čudovitemu paru po videzu in živahnosti nikakor ne bi prisodili njunih let. In nato še zaradi vrste drugih stvari. Slavljenec Maks, kot se predstavi sam, je bil na pogovor pripravljen, pred sabo je imel mapo z dokumentacijo, arhivskimi zapisi in dnevnikom, ob tem pa še izbor fotografij iz družinskega albuma in spominsko knjigo, izdano ob njegovi stoletnici. Umirjeno je čakal na začetek pogovora, kot da se bomo pogovarjali o sklenitvi pogodbe. Izkušeni nekdanji pravnik pač ne zna drugače.
Ob njem je sedela žena, čudovita urejena gospa pri štiriindevetdesetih, in najprej zadržano ocenjevala sogovornike. Vse življenje je iz ozadja podpirala moža, da je lahko gradil kariero, pri tem pa skrbela za dom, otroka, vodila domače finance in dnevniške zapiske ter pazila, da nič ni bilo prepuščeno naključju. Pogovarjali smo se v domu starejših občanov v Kidričevem. Ob zakoncih Kampl je bila njuna hčerka Renata Žagar.
Pogovor se je hitro spremenil v veselo druženje. Prigode iz daljnih let, izkušnje vseh vrst, lepe, dragocene, pa tudi bridke, smeh in veselje – vse je dobilo priložnost, da se kot sporočilo o ustvarjalnem življenju še enkrat zapiše ob visokem življenjskem jubileju. Razšli smo se s skupno ugotovitvijo, da si vsega nismo utegnili povedati in da lahko kaj pustimo na zalogi za prihodnja srečanja.
Poročena že več kot 72 let. Svet, v kakršnega se je 18. januarja 1920 rodil Maksimiljan Kampl, je že zdavnaj v veliki meri izginil. Zato je dragoceno pobrskati po spominih. »Moja domača hiša je bila na Zgornji Hajdini 55. Sem sin kmečkih staršev. Oče je bil dvakrat poročen, pri hiši je bilo skupaj petnajst otrok. Moja mama je bila očetova druga žena. Čeprav nas je bilo doma petnajst, smo se vedno imenovali samo bratje in sestre. Nikoli ni nihče drugega imenoval polbrat ali polsestra. Povezani smo bili kot ena družina, brez razlikovanja. Osnovno šolo sem obiskoval v domačem kraju, potem sem se šel učit za peka.« Od pomočnika je hitro napredoval do pekovskega mojstra, nato je nekaj časa delal v Murski Soboti, med vojno pa v kraju Maria Lankowitz v Gradcu. Maksimiljanov spomin je res osupljivo bister in natančen, dobesedno izstrelil je vse podatke, imena in celo naslove ulic. »Vedno sem se znašel v vlogi, da sem hitro postal vodja; kot da bi mi bilo to prirojeno,« je povedal.
Po osvoboditvi je spoznal svojo bodočo ženo, ki je prav tako doma iz Hajdine. Poročila sta se na štefanovo, 26. decembra 1950, torej sta danes poročena že več kot 72 let. In kakšna je bila ljubezenska zgodba? »Ko sem se vrnil iz nemške vojske in ujetništva v Franciji, sem se vključil v kulturno-prosvetno društvo in imel tam celo vrsto nalog: bil sem vse, od igralca do scenarista, od tajnika do predsednika društva. Ona pa je bila blagajničarka.« Čeprav sta otroštvo preživela v isti vasi, se prej nista zelo dobro poznala, a vseeno dovolj, da to ni bila ljubezen na prvi pogled. Preden sta se poročila, sta morala prestopiti kar nekaj ovir v domačem okolju. »Saj veste, kako je to na vasi! Fovšije in opravljanja je bilo veliko,« sta se spominjala in se ob tem prisrčno smejala. »A sva tudi to prenesla!« Nevestini verni družini, ki je v vasi imela trgovino, ni bilo pogodu, da je bil ženin komunist in ni hodil v cerkev. A kot je povedal Maksimiljan, je bil pač v delavskih vrstah in je imel drugačne poglede na svet. Bil je član sindikata, kjer so veliko razpravljali o položaju delavcev in svetovni ureditvi.
Življenje v Hajdini je bilo umirjeno in prijetno. Zakonca Kampl sta pripovedovala, da so si sosedje pomagali, ukvarjali so se s kmetijstvom in živeli predvsem od lastnih pridelkov. »Ne vem, od kod izvira najina vitalnost,« se je nasmejala gospa Kampl, »kar veliko domače svinjine smo pojedli. Očitno ni tako škodljiva, kot pravijo danes.« Za otroke je bilo nekoč edino igralo gmajna in težko jih je bilo priklicati domov. Zdaj je drugače, sosedi se skoraj ne poznajo več, otroci se ne igrajo na prostem, temveč pred zasloni.
In nekoč se je živelo zelo skromno. »Še kolo sva morala kupiti na kredit,« sta obujala spomine na čas po osvoboditvi.
Več v reviji Jana št. 3, 18.1.2022
