Ali so novi časi, nove tehnologije spremenili Slovence?
Mazzini: Zdaj je doba ekstrovertiranosti, biti moraš zabavljač. A če pogledate naokoli, neverjetno veliko ljudi zasluži s tem, da so življenjski trenerji, osebni trenerji … Kmalu bo vsak Slovenec imel svojega! Dobro je, da se ljudje iz pasivnosti premaknejo v aktivnost. Če si pa po naravi zelo introvertiran in te to dela nesrečnega, potem tega ne počni. Ali obstajajo introvertirani Američani?
Charney: Zagotovo, ampak pritisk, da ne smeš biti tak, je velik. Družbena omrežja kažejo lažno stanje, da so vsi ekstrovertirani. To je le verzija našega življenja – izberemo tisto, kar hočemo, da drugi vidijo. Potem imajo ljudje občutek, da so vsi ekstrovertirani in uspešni, kar pa ni res.
Mazzini: Če nastopaš po svetu, takoj ugotoviš, kdaj si v Sloveniji, tudi če bi mižal – ker nihče nikoli nima nobenih vprašanj! To je značilnost majhnih zaprtih družb s slabo mobilnostjo. Če greš na 50. obletnico mature, se bodo začeli pogovarjati, kakšno neumnost je Janezek vprašal v 2. razredu. Celo življenje bomo živeli z istimi ljudmi in potem se pogovarjamo samo o takih Janezkih. Druga stvar: ljudje, ki so genialni in uspešni, tiho molčijo v kotu, ker imamo povišan narcisizem in pričakujemo, da bodo drugi spoznali našo genialnost, ne da bi mi rekli karkoli.
Ali ima učenje o naši zgodovini sploh še smisel, če pa jo že spreminjamo?
Mazzini: Včasih od kakšnega starša slišim, da so v šoli nehali kar s prvo svetovno vojno. Težko je presoditi, kdaj se sedanjost konča in zgodovina začne, saj je vedno na koncu neka debata o partizanih in belogardistih.
Charney: V mojem mestu Kamnik je menda to še posebej občutljiva tema. Slišal sem, da lahko klepetamo o sedanji politični situaciji, povsem pa se moramo izogibati 2. svetovne vojne, ker bo polovica ljudi užaljenih. Zanimivo, da je tako, čeprav je tega že tako dolgo.
Noah je nad Slovenijo navdušen, midva, domačina, sva pa bolj kritična. Kako to?
Mazzini: Za eno kolumno sem šel raziskovat priročnike za tuje jezike, ki jih izdajajo razne države, recimo Italija, Anglija in tako naprej. Za primerjavo sem vzel tudi obratno, naše priročnike. Nemci začnejo z Goethejem, Italijani z Dantejem, Angleži s Shakespearjem. V Sloveniji pa ne pohvalimo enega človeka! Pohvalimo naravo – Bled, Postojna, nismo pa sposobni pohvaliti človeka. V tem je razlika: Slovenija je super, narava je popolna, socialno, za druženje je super oziroma je bila do korone. Zdaj je to razpadlo, ker se takoj sprejo cepljeni, necepljeni. Delati pa je bilo v Sloveniji vedno težavno. Nedavno sem govoril s strokovnjakom iz Švice, ki so ga povabili na predavanje v Slovenijo. Bil je šokiran, kako so še tri dni prej spreminjali scenarij. Panika, pa dajte še to in dajte še ono. Če delaš samo v Sloveniji, sploh ne veš, kako je tu vse konfuzno. Knjigo z Noahom sem šel delat, ker je Američan: dogovoriva se za rok in to drži. Slovence pa moraš prositi, jih loviti …
Charney: Če si, tako kot jaz, živel v tujini, lahko narediš primerjavo. In vidiš, da je tu visoka kakovost življenja za nizko ceno. Rad se pošalim, da je Slovenija kot Spar: najboljša kombinacija med kakovostjo in ceno. Če bi se ukvarjal s politiko, pa bi bil verjetno razočaran. To trenutno obdobje me je razočaralo …
Mazzini: Med 11. in 12. uro greš po kavarnah po svetu. Po ZDA so prazne, ljudje vzamejo stvari s seboj in gredo delat. V Frankfurtu je prav tako – prazno, ker so vsi v službi. V Skandinaviji enako. Ko pa se premakneš v Sredozemlje, so kavarne polne – recimo v Franciji, Italiji, Grčiji. Prav tako v Sloveniji, kar jasno kaže, da smo Sredozemci. Problem pa je naslednji! Ko poslušaš, o čem se v kavarnah pogovarjajo Italijani ali v francoski, grški kavarni, slišiš, da klepetajo o življenju, hrani. Slovenci pa se sekiramo, kako veliko delamo, kakšne šefe imamo, pa kakšna je politika … Ne znamo se sprostiti. Če imaš dopoldne srečo, da si s prijateljem v kavarni – ja, dajte vendar povedati nekaj lepega, ne pa da se spreta, kdo je cepljen in kdo ni.
Več v reviji Jana št. 3, 18.1.2022
