Potem ko je večina sodelujočih nanizala že vsem znana dejstva, sta Sanja Lončar, ki od leta 2005 vodi največje slovensko nevladno gibanje, projekt Skupaj za zdravje človeka in narave, in Irena Rotar iz Eko civilne iniciative Slovenije (Ekoci) zelo nazorno opisali, kaj se dogaja in kako malo časa nam je še ostalo do trenutka, ko bomo lačni. »Ne vem, če se zavedate, kako zelo se mudi. Situacija s prehransko varnostjo ni teoretična in vse procedure, ki jih država namerava speljati, so prepočasne za potrebe današnjega časa. Ali lahko pride do velike lakote? Ja, zelo na robu smo,« je svoj govor začela Lončarjeva. Rotarjeva pa je razpravljavce vprašala, ali bi bila v primeru daljšega električnega mrka in kakšne večje ujme država sposobna poskrbeti za prehransko varnost in ali je takšna skrb naša ustavna pravica. Zadnji čas je, meni Rotarjeva, da se ljudje začnejo spraševati, kaj naj naredijo, da ne bodo ostali lačni. »60 odstotkov hrane, ki pride v naše trgovine, je uvožene. Za koliko dni imajo ljudje zalog hrane doma? Kaj se bo zgodilo, če mesec dni ne bodo mogli v trgovino? Se kdo sprašuje, ali je država napolnila državne zaloge živil in osnovnih potrebščin, semen, hrane za živali in sanitetnega materiala? Že od nekdaj so vedeli, da kdor ima hrano, ta ima tudi oblast. Vsa suženjstva se začnejo in končajo z dostopom do hrane in večina vojn je bila izgubljena prav zaradi nje. Kaj če se nam zgodi, da čez noč ostanemo brez nje? Danes je na svetu skoraj milijarda lačnih ljudi, 230 tisoč Slovencev že živi pod pragom revščine.«

Nevladne organizacije so zaskrbljene. Irena Rotar: »Nevladniki sicer podpiramo pobudo za vpis prehranske varnosti v ustavo, hkrati pa nas skrbi, kako bomo to sploh izvedli, saj razen pobude, predlogov, kako naj bi to uresničili, na posvetu nismo slišali. Kljub skrbi, ki jo vodilni naslavljajo, pogrešamo vzpodbude za večjo samooskrbo. Strokovne službe KGZS še vedno ne spodbujajo trajnostnega kmetijstva niti slovenskih semen, prednost še vedno dajejo tujim hibridnim sortam.«

Sanja Lončar: »Nikoli nismo bili bolj grobi do našega ekosistema, zato nas ne sme presenetiti, ko bo to udarilo nazaj.« Če nas ne bo kaznovala narava, bo to človeška neumnost, je prepričana. Omenila je monokulture, na katerih temelji današnje kmetijstvo. »Zaradi ene same bolezni lahko v hipu propade ves pridelek. Če se to zgodi na pridelku pšenice ali koruze, bomo naenkrat imeli milijarde lačnih ljudi. Lakota pa pomeni, da bomo imeli tudi vojno.« Drug velik problem, je povedala Lončarjeva, je monopol nad semeni, ki so v rokah peščice ljudi. »80 odstotkov semen, ki jih potrebujemo za naslednje leto, proizvajamo eno leto prej. In če bo šlo kaj narobe, kaj bomo posejali? Zato je zelo pomembno, da ima vsaka država svoja lastna semena. Ko pa se v zgodbo vključijo še pohlep, špekulacije, politični pritiski in vojne, se nam zares ne piše najbolje. V naših medijih nisem nikjer zasledila, da bi pisali o vojni, ki je dobesedno pred vrati Ukrajine. Ljudje se ne zavedajo, da smo danes v hujši situaciji kot leta 1962, v času kubanske krize, med katero je bil svet na robu jedrske vojne.« Za nameček, je povedala, pa imamo še težave s podnebnimi spremembami. »Vulkani nam lahko v hipu ugasnejo sonce. Ne tako dolgo nazaj, pisalo se je leto 1815, je izbruh vulkana Tambora v Indoneziji povzročil, da je bila celotna severna hemisfera dve leti brez poletja. Ker je poleti zapadel sneg, pridelka ni bilo. Če nam je ne bo zagodlo nič od naštetega, pa nam bodo življenje zagrenili ljudje, ki iz vsega kujejo dobičke. Zavohali so namreč, da je kriza, v kateri smo se znašli zaradi epidemije, odlična priložnost, da okrepijo svojo moč in dodatno zaslužijo. V Sloveniji jih mika tudi voda.« Korona, je povedala Lončarjeva, je uvertura v vse, kar še prihaja.

Zakaj lakote še ne čutimo? Sanja Lončar: »Čeprav se je na svetovnih trgih že marsikaj sesulo, nas zgodovina uči, da med vzrokom in posledico običajno pretečeta dve leti. To, kar je na naših trgovskih policah danes, je bilo narejeno iz pridelkov iz leta 2020 in prej. Že lani so se osnovne surovine na svetovnih borzah podražile za sto, nekatere celo za 500 odstotkov. V interesu velikih korporacij je, da se drama povečuje. Ustavljajo ladje, umetno trgajo logistiko, vse samo zato, da upravičijo dvigovanje cen. Cene kontejnerskih prevozov so z 2.000 evrov poskočile na 25.000 evrov (gre za podatek izpred meseca dni). Zdaj so cene še višje. Kriza, ki bo nastopila, bo hujša kot tista po drugi svetovni vojni, tudi zato, ker danes nihče ne zna več fizično delati. Moj dragi je rekel: 'Eni bi vzeli puške v roke, drugi bi meditirali, nihče pa ne bi vzel v roke lopate!'«

Več v reviji Jana št. 52, 28.12.2021