»Ivana Krambergerja, dobrega človeka iz Negove, sem srečevala na Tromostovju sredi osemdesetih, ko je prodajal knjige, in potem leta 1990, ko je imel tu svoje politične govore kot prvi neodvisni predsedniški kandidat na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji, takrat še v SFR Jugoslaviji,« se spominja Maja Weiss. Leta pozneje je naletela še na njegovega sina Ivana. »Ivana Krambergerja mlajšega sem spoznala preko različnih medijev, na televiziji je nastopil leta 2007 v oddaji Tistega lepega dne, Ladu Bizovičarju je pri svojih dvajsetih povedal, da bo prišel do dna resnici o svojem očetu. Pohvalil se je, da je prostovoljec v različnih društvih, da pa ga zanima tudi politika. ... Ko sem na televiziji videla Ivana ml., sem dobila idejo za film o sinu, ki raziskuje življenje svojega očeta Ivana Krambergerja, katerega življenje se je končalo s prvim političnim umorom v samostojni Sloveniji.«

In to je rezultat: enoinpolurni dokumentarec Beli bojevnik v črni obleki.

Skoraj vsi so se odzvali. Kramberger mlajši, tudi koscenarist filma, zbira gradivo za magistrsko nalogo o svojem očetu. Kamera ga spremlja, ko se z najrazličnejšimi ljudmi – sorodniki, politiki, pravniki – pogovarja o svojem očetu. Prepletata se zgodbi očeta in sina – očeta, ljubljenca množic, ki je bil, kot v filmu reče pisatelj Feri Lainšček, »ljudski tribun«, in sina, ki večinoma molči in posluša. Ki razume in odpušča. Ki bi želel vedeti, ali je bil njegov oče žrtev naročenega političnega umora, ali pijanca, ki je ravnal na lastno pest – to zadnje bi mu bilo ljubše, pravi – a tudi razume, da verjetno ne bo nikoli izvedel resnice, ker so jo mrtvi, tudi morilec njegovega očeta je že mrtev, odnesli s seboj v grob. Tudi film ne odgovarja na trideset let staro vprašanje, kdo je v resnici ubil Ivana Krambergerja, tudi film, tako kot Ivan ml., samo ... posluša. In ne komentira. Posluša pravnike, ki so sodelovali pri sojenju Krambergerjevemu morilcu – ali morda domnevnemu morilcu –, posluša politike in njihove domneve – smo že omenili, da je ta dokumentarec tudi pravi »kdo je (bil) kdo« v slovenski politiki? »V filmu nastopajo vsi politično pomembni akterji tistega časa, od Milana Kučana, Janeza Janše, Lojzeta Peterleta ... Vsem smo poslali prošnjo – dopise z istimi vprašanji, skoraj vsi so se odzvali. Mislim, da predvsem zaradi Ivana Krambergerja mlajšega, da mu pomagajo pri raziskovanju magistrske naloge o vplivu in vlogi skoraj že pozabljenega Ivana Krambergerja na čas osamosvajanja, saj so bili sopotniki njegovega očeta,« pravi režiserka. Nekateri so bili pripravljeni sodelovati, pa niso mogli – Igorju Bavčarju, ki je v zaporu, niso dovolili – drugi bi pa lahko, pa niso hoteli: »Na prošnjo za sodelovanje v filmu se nekateri tudi niso odzvali, med njimi naš predsednik Borut Pahor. Zakaj, ne vem.«

Več v Jani št. 5, 1,2,2022