V Kansasu skupina znanstvenikov že desetletja natančno prilagaja seme pšenice, za katero upajo, da bo postalo seme prihodnosti. Na pogled pšenična bilka, s katero se toliko ukvarjajo, ni videti nič kaj dosti drugačna kot polja njenih sester, posejanih širom države. A ni vse v videzu. Kernza, kot so jo poimenovali, prinaša višji pridelek in lahko vsebuje več semen na steblo kot povprečna pšenica, poleg tega je trajnica. To pomeni, da zraste vsako leto, ne da bi bilo treba polje obdelati in ponovno zasejati. Poleg očitnih gospodarskih prednosti in manj dela to pomeni, da pomaga ohranjati ogljik v tleh in zmanjšuje potrebo po kemičnih herbicidih. Ker njihove korenine ostanejo v tleh, so trajnice tudi dobra zaščita pred erozijo tal. Kernza še ni pogosta, goji jo le okoli sto kmetov, a v Land Institute upajo, da bo njihovo skrbno prilagojeno žito začelo osvajati srca in želodce po vsej državi, ko bodo pridelovalci začeli iskati nove, boljše pridelke.
Kmetijske inovacije v porastu
Kernza je le en primer vala kmetijskih inovacij. Posevki po meri – hibridizirani s programi vzreje ali spremenjeni s tehnologijami genskega inženiringa, so postali bolj razširjeni in bolj izpopolnjeni kot kdaj koli prej. Nič čudnega, saj prinašajo višji pridelek, hkrati pa vzdržijo ekstremnejše razmere, kar postaja v času podnebnih sprememb ne le zaželeno, temveč tudi nujno. Po vsem svetu so kmetje pod čedalje hujšim pritiskom. Suše in vročinski valovi se stopnjujejo, huda deževja in toča so čedalje pogostejši, po drugi strani pa je padavin manj. Marsikatera poljščina, ki jo kmetje gojijo že stoletja, postaja neprimerna za spremenjeno podnebje.
Odgovor na to, pa naj nam je všeč ali ne, je napredni genski inženiring. Ljudje ga uporabljamo že od samih začetkov kmetijstva, s križanjem in selekcijo semena. Danes so na voljo neprimerno naprednejša orodja in znanja, kot so umetna inteligenca in genska zaporedja. Raziskovalci pospešeno preučujejo načine za ustvarjanje hibridnih pridelkov, prilagojenih razmeram v določenih regijah. Že pred štirimi desetletji so znanstveniki začeli uporabljati vrsto bakterije, imenovano Agrobacterium, za vstavljanje genov v rastline. Do leta 2000 so odobrili številne gensko spremenjene sorte, od bombaža do soje in tobaka. Danes v ZDA 94 odstotkov soje in 92 odstotkov koruze, ki so jo posadili kmetje, vključuje genske dodatke, poroča uprava za hrano in zdravila. Najprej je šlo predvsem za odpornost proti različnih škodljivcem, da bi lahko zmanjšali uporabo kemičnih pesticidov in povečali pridelek. Danes so cilji veliko ambicioznejši. Eden najodmevnejših projektov je zlati riž, ki proizvaja betakaroten, ki se v našem telesu spremeni v vitamin A. Milijoni ljudi po vsem svetu namreč trpijo za njegovim pomanjkanjem. Druge raziskave si prizadevajo, da bi pridelki bolje prenašali bolezni – genski inženiring ščiti grozdje pred škodljivimi glivicami, kumare pa pred rastlinskimi virusi, na primer. Skupina znanstvenikov išče način, kako bi rastline naučili pretvoriti dušik iz zraka v hrano za lastno rast. Spet drugi pa upajo, da bodo izboljšali proces fotosinteze, s katerim rastline pretvarjajo sončno svetlobo v energijo. Več energije bi lahko pomenilo večje donose in močnejše rastline. Naraščanje prebivalstva in čedalje bolj negotova pridelava hrane sta pač neločljivo prepletla našo prihodnost z našo zmožnostjo zanesljive proizvodnje hrane. Kar se hrane tiče, je že tisočletja ne prepuščamo le naravi, zdaj si to lahko privoščimo še toliko manj.
Zarja Jana, št. 31, 3.8. 2021
