Štajerka in Belokranjec sta oba tudi glasbenika, Simon v družbi nikoli ni prav daleč od svoje diatonične harmonike, Janji pa so blizu kitarske strune in ne moremo zamolčati, da je lani izdala že svojo drugo skladbo, ki gre res dobro v uho. Simon Golobič je kriv za tisto, kar se vrti na radiu Veseljak, skrbi za glasbeni izbor in je ne samo zasebni arhivar, temveč tudi enciklopedija slovenske narodno-zabavne glasbe na dveh nogah.

Šli so k ljudem. Vsak okrogli jubilej so na Veseljaku doslej praznovali na veliko, s koncertom in zabavo, letos pa so morali pogruntati nekaj drugega. Pa so se junija podali na turnejo po Sloveniji ter v petih dneh obiskali pet krajev in se iz njih tudi oglašali: z Bleda, iz Slovenj Gradca, Novega mesta, Celja in Kranja. »Radio Veseljak je ljudski radio in želeli smo biti med ljudmi, jim naš radio še bolj približati, izpostavili smo tamkajšnje posebnosti, ljudi, gostili župane in seveda v središče postavili glasbo in ansamble, tako da smo bili povsem lokalni. Vsaj za en dan smo se prelevili v Dolenjce, Korošce, Gorenjce, Štajerce ...,« pripoveduje Janja.

Zavedajo se, da brez poslušalcev ne bi obstajali, in ohranjanje pristnega stika z njimi je zanje ključno. Na turneji so lahko poslušalci (in tudi mimoidoči) v živo spremljali, kako poteka njihovo delo.

Turneja pa ni minila zgolj v samem veselju, veliko potu je steklo po njihovih hrbtih. Treba je bilo postaviti studio, oder – na njem so v živo igrali ansambli, ograditi prostor (da ne bi kdo mislil, da bo veselica), vse to pa je bilo treba zvečer tudi pospraviti in se napotiti v drug kraj. Ker jim je manjkalo kakšnih deset parov rok, so se v postelje zrušili okoli enih zjutraj. Program pa je zjutraj stekel že ob 6. uri!

Stik z domovino. Veseljak ima poslušalce po vsem svetu. »Z njimi smo v nenehnem stiku, ena tretjina Slovencev živi po svetu in gotovo nas je več kot dva milijona. Že več kot deset let pripravljamo oddajo za Slovence po svetu, se z njimi pogovarjamo, delamo intervjuje. Pogosto nam povedo, da jim predstavljamo stik z domovino – ob kateremkoli delu dnevu nas poslušajo, bosta do njih prišla slovenska glasba in materni jezik. To jim res zelo veliko pomeni. Tudi v tem obdobju, ko praznujemo 30 let naše države in si mislimo, da se na praznovanje na veliko pripravljamo tukaj, si ne morete misliti, koliko srčnosti v priprave na praznovanje vložijo Slovenci po svetu! Več mesecev se pripravljajo. Nekateri izmed njih – v Rusiji, na primer – takšni, ki v Sloveniji še nikoli niti bili niso, ampak iz Slovenije prihajajo njihovi predniki, so izjemno ponosni na svoje poreklo, učijo se slovenskega jezika, tudi svoje otroke, pripravljajo program za proslavo, se učijo slovenskih pesmi … To je res nekaj, kar te gane in zaradi česar ne bi nikoli prenehala s svojim delom ter z navezovanjem stika s temi ljudmi,« pravi Janja. In Simon ji prikimava: »Tujci s pomočjo glasbe tudi utrjujejo znanje slovenskega jezika – učijo se besedila, raziskujejo njegov pomen. Oglasilo se nam je celo nekaj takih, ki so se slovenskega jezika naučili prav zato, ker jim je slovenska narodno-zabavna glasba tako zelo všeč! Pa nimajo nikakršnih drugih vezi s Slovenijo. Imam znanca iz Nemčije, harmonikarja, ki je velik oboževalec Ansambla bratov Avsenik. Izključno zaradi želje po razumevanju njihovih besedil se je odlično naučil slovensko. Svoj odgovor na njegovo elektronsko pismo moram vsaj dvakrat prebrati in slovnično preveriti, saj bi mi bilo nerodno, če bi mu poslal neko skropucalo. Od njega prejemam elektronska sporočila, ki so slovnično brezhibna.«

Kje je lepota glasbe? Tistim, ki nam v glavi od mladosti odzvanjajo Slaki, Avseniki, Henčki, Miheliči, Štirje kovači, Fantje z vseh vetrov in podobni kalibri, se zdi, da so aktualne zasedbe manj kakovostne, da ni več tako dobrih komadov, kot so bili nekdaj. Najbrž imamo zgolj tak občutek?

»Slaki in Avseniki so res dovršeno izvajali glasbo, ki je povzemala občutenje takratnega življenja, ljudi, takratnih čutenj. Danes čas teče hitreje in posledično se je tudi dvignil tempo skladb. Pravzaprav gre za svojevrstno občutenje glasbenikov in avtorjev, ki ga morda tradicionalni poslušalci tovrstne glasbe ne razumejo najbolje oziroma jim ni tako blizu. Zanimivo pa je, da je povprečna starost našega poslušalca 55 let, kar ni tako veliko, se pa nagibamo k tisti tradicionalni izvedbi narodno-zabavne glasbe, ki temelji na nekem slovenskem občutenju, ljudskosti, ta glasba mora biti preprosta, vsem razumljiva. Najtežje je ustvariti najpreprostejšo. Treba je izluščiti napev, ki hitro zleze v uho, vse skupaj pa mora oplemenititi dobra in iskrena izvedba. Težko govorim o kakovostni in manj kakovostni glasbi, ker glasba izhaja iz nekega notranjega občutenja, tudi ko se midva pogovarjava, mi lahko nekaj iskrenega poveste zelo kratko, jedrnato, da vas bom v hipu razumel, lahko pa mi nakladate. Tako je tudi v glasbi.

Ansambli so danes tudi s pomočjo glasbenih šol in izjemnih mentorjev tehnično bistveno naprednejši, glasbeno bolj izobraženi, imajo tudi kakovostnejše inštrumente. Ko pa govorimo o iskrenosti, glasbeni pripovedi, pa tega pri vseh ansamblih ne začutim; izraznost je manj impulzivna, kot je nekdaj bila. Menim, da so ljudje včasih več videli okoli sebe, bolje opazovali. Ali danes ljudje sploh še vidijo zelenje, sredi katerega ta trenutek sedimo? Se jih dotakne? Nočem posploševati, ampak lahko rečem, da pogrešam več lepote glasbe. Ansamblov je ogromno, iskrene muzike pa premalo. Iskrenost je tisto, kar se te dotakne v dno duše. Glasba je nekaj, kar premika gore, četudi se je ne moremo dotakniti,« razloži Simon.

Več v reviji Zarja Jana, št. 26, 29.6. 2021