Se še spomnite svojih občutkov, ko ste se pred sedemnajstimi leti odpravljali v Mehiko?
Vedno me je privlačila Latinska Amerika, in ko so mi sestre frančiškanke Marijine misijonarke rekle, da sem poslana v Mehiko, sem bila neznansko vesela, prav spomnim se, kako sem skakala od veselja. V Mehiki sem od leta 2004, avgusta bo 17 let. Ko sem se odpravljala sem, si nisem predstavljala, kako bo. Malo sem brala o Mehiki, a to je podobno, kot če bi bral o morju, preden greš prvič tja. Nekaj je brati, drugo pa biti tam, čutiti, se izgubiti ... Ko nečesa ne razumeš in ti zmanjka besednega zaklada, ko te ne razumejo in iščeš lastno pot, ko te sprejmejo za svojo, te povabijo na njihova praznovanja in ti podelijo še tisto malo, kar imajo ... Vsega tega se ne da opisati v knjigah, treba je doživeti.
Kako živijo Mehičani?
Pri mehiškem narodu me je zelo presenetilo, da je tako poln kontrastov. So zelo, zelo revni in zelo bogati, in to se opazi že od daleč. So bolnišnice, šole, trgovine za bogate in druge za revne. Revni delajo od zore do mraka za preživetje, v bogatem sloju pa delajo le moški, ki preživljajo družino; imajo gospodinjske pomočnice, ki jim kuhajo, pospravljajo, perejo. Kajpak so to žene iz revnega sloja.
Kako pomagate tamkajšnjim prebivalcem?
Kot psihoterapevtka pomagam ljudem, ki si želijo zaživeti bolj polno življenje. Kaj to pomeni? Pogosto hočemo potlačiti travme iz otroštva, to, da so nas prezirali, nas zaničevali, da smo trpeli zaradi nasilja, se nismo počutili ljubljene. Mislimo, da bo kar samo izginilo iz življenja, če bomo to pozabili, pa ni tako. Vse te rane moramo ponovno pogledati, se z njimi soočiti, jih sprejeti. Če tega ne naredimo, vplivajo na naš odnos s partnerjem, ponavljamo življenjske vzorce pri otrocih, ne sprejmemo se, kakršni smo. V tem smo si vsi podobni, neodvisno od narodnosti in kulture.
Bi življenje v revnem predmestju v Mehiki sploh lahko primerjali s Slovenijo?
Ne, ne da se primerjati. To je betonska puščava, nikjer ne vidiš koščka travnika. Vse je poseljeno, hiša se drži hiše. V eni živi več družin; več družinskih članov je v isti sobi, a so veseli, da imajo vsaj to. Po več letih življenja v tem predmestju se spomnim, da sem enkrat šla v drug del glavnega mesta, kjer živijo bogati. Kosili so travo. Ko sem zavohala vonj po sveže pokošeni travi, so se mi to zdele nebeške vonjave. Kako malo je včasih potrebno, da smo srečni. Če imamo vsega preveč, pa tega ne znamo ceniti.
Kako ste si pridobili zaupanje ljudi?
Zaupanje je stvar odnosa in odnosi se gradijo. Počasi, korak za korakom. Tega se ne da izsiliti. Enako je pri delu z odvisniki. Traja precej časa, preden ti zaupajo, ko pa ti, je to brezpogojno.
Kakšen je vaš vsakdan?
Vsako jutro se priporočim božjemu varstvu in si napolnim baterije s hvaležnostjo za vse, kar sem in kar imam, potem je odvisno od dneva. Večino časa namenim za terapijo, organiziranje in izvedbo delavnic, tečajev. V času koronavirusa je precej terapij po spletu. Vedno si vzamem tudi čas za učenje, odkrivanje novega. Tako kot mi je rekla moja stara mama – do smrti se učiš. Za ta nasvet sem ji zelo hvaležna.
Se vam je kakšna zgodba v Mehiki posebej usidrala v srce?
Lahko verjamete, da se v toliko letih nabere veliko zgodb. Nekatere vesele, druge žalostne, pa tudi smešne. Od tega, kako so mi merili s pištolo v glavo in zahtevali denar in kako sem kljub vsemu roparjem pred nosom uspela skriti bankovce, da mi jih niso ukradli, pa do tega, da sem se spoprijateljila z največjo vaško barabo. Ki mi je potem zagotavljal, da me bo on čuval pred drugimi barabami. Posebno doživetje je bilo tudi, ko so me mladi posvojili in mi začeli govoriti mama.
V enem izmed svojih člankov o Mehiki ste zapisali, da je tam ogromno nasilja in da se ponoči pogosto sliši streljanje. Kako se soočate s tem?
Pred sedmimi leti sem se preselila iz revnega predmestja glavnega mesta, ki se imenuje Naucalpan, na vas, blizu Leona, ki je približno 400 km oddaljena od glavnega mesta. Na vasi je drugačno vzdušje in so drugačni problemi. Največji problem vasi, kjer sem delovala, je bila odvisnost od mamil. Streljanje ni bilo tako pogosto kot v Naucalpanu. Vedeli smo tudi, da če so koga ubili, je bilo to zaradi tega, ker je bil vpleten v preprodajo mamil in zaradi obračunavanja med karteli. Seveda moraš biti kar previden, da se ne izpostavljaš in ne hodiš po vasi ali mestu sam ob poznih nočnih urah. Po pravici povedano, molitve za božje varstvo v Sloveniji nisem jemala preveč resno. Tu, v Mehiki, se pa vsak dan priporočam za božje varstvo, in to ne samo enkrat na dan. In lahko rečem samo hvala Bogu, ker je bilo doslej božje varstvo zelo uspešno. Malo se utrdiš in navadiš, po drugi strani te pa ne sme biti strah smrti. Nihče od nas nima zagotovljenega življenja. To smo izkusili še prav posebej sedaj, v času koronavirusa. Treba je izkoristiti dar življenja, dokler ga imamo.
Več v reviji Zarja Jana, št. 11, 16.3. 2021
