Šlo je za nazorne nasvete z naslovom Od kod sem prišel, mamica?, spolno vzgojo za otroke od tretjega do osmega leta, ki jo je Jana povzela po ameriških pedagogih Petru Maylu in Arthurju Robinsu. Pazite, poudarek je na od treh do osmih let. Kdaj so pa vas prvič pocukali za rokav in vprašali, kako je s temi rečmi? No, takole sta razlagala:

»Najprej moramo vedeti naslednje: otroke delajo odrasli ljudje. Eden od odraslih mora biti vedno ženska, drugi pa moški. Človeka, ki sta naredila tebe, sta tvoja mamica in tvoj očka. Če postaviš mamico in očka skupaj v kopalno kad, boš opazil nekaj zanimivega. Nista čisto enaka. Sta različno velika, pa tudi različnih oblik sta. In nekatera mesta na njunih telesih so čisto drugačna. To je zelo pomembno. Če ne bi bila tako različna, namreč ne bi mogla napraviti tebe. In ker je ta razlika tako pomembna, smo ti tudi narisali dve veliki sliki. Tako se lahko sam prepričaš, kakšne so razlike med mamico in očkom.«

Sliki vam prilagamo, ti še nista bili najhujše, problem je povzročil že naslednji odstavek: »Občutek, ki ga imata moški in ženska, kadar se ljubita, je težko opisati. Potem pa se zgodi nekaj zares čudovitega – in ta čudoviti trenutek je tisti, v katerem nastane otrok. Moškemu in ženski se nenadoma zazdi, da se bosta razpočila od sreče. Težko je povedati, kako jima je takrat. Predstavljaj si tako, kot če bi tebe nekdo žgečkal s peresom po nosu. Nekaj časa bi se smejal, nato pa bi moral kihniti. In podobno občutita tudi moški in ženska. V tem najlepšem trenutku se seme iz moža preseli v ženo.«

Bralke so v poznejših številkah večinoma hitele zatrjevati, da je tako pisanje potrebno, a oglasili so se kritiki, denimo ginekologinja, ki je opozarjala, da je poglavje, ki opisuje, kako nastane otrok, sporno, zlasti tisto o čudovitem občutku in razpočenju od sreče. »Otroci namreč vse preradi skušajo posnemati odrasle, kar pa ima lahko usodne posledice. Kot ginekologinja imam slabe izkušnje z mladoletnicami.«

Če je tak odziv povzročil nedolžen opis orgazma, kako so šele odgovorni v državi strigli z ušesi ob člankih o moških, ki bi morali biti prisotni tudi pri splavu, prostitutkah, ki so pripovedovale o sebi, okrogli mizi mater samohranilk, pa spraševanjih, koliko moških pravzaprav potrebuje ženska?

Pisali so o alergologiji, medicinski vedi v razvoju (Žena je lahko alergična na lastnega moža), spraševali o ženskah Franeta Milčinskega Ježka (Pusti ženski veselje, naj bo žalostna), in morali celo raziskovati, ali so zaposlene ženske res slabe matere (»… slišijo se namigovanja in odkrite trditve, da so otroci zaposlenih mater slabši učenci, da so večkrat bolni ali trpijo duševne motnje …«). Z današnje perspektive bi se zdelo nezaslišano, kajne, če se ne bi vmes kdaj pa kdaj zazdelo, da smo spet natanko tam.

V tem letu je Jana očitno odkrila akcije. Z veliko in malo. Iskali so denimo najvišje Slovenke in na koncu celo organizirali okroglo mizo s proizvajalci oblačil in obutve o tem, kako naj se vendar oblačijo Slovenke, ki niso po JUS-u, če pa oni zanje ne proizvajajo oblačil. Nezaslišano!

V gostilnah so iskali polovične porcije za otroke, preverjali, ali jih (otrok) nemara trgovci ne goljufajo pri tehtanju salame, vdovcu Stanku so iskali novo ženo (Katera bi hotela biti mamica trem punčkam?) in celo pletilce. Ne boste verjeli, tudi z njimi so pripravili okroglo mizo. No, vrgli so jo ven, mizo namreč, da so pletilke lahko mirno šklepetale.

* Morali smo opaziti, ni šlo drugače: v tistem letu je imela Jana 32 strani, dobro tretjino današnje, nakar se je čudežno pocenila, kot je oznanila urednica – pridobila je namreč celih 16 strani in so jih bralci za štiri dinarje dobili že celih 48. 

Zarja Jana, št. 4, 26. 1. 2021