Na srečo je prav tako zaljubljena v potovanja, ali pa celo še bolj, moja hči. Ves čas brska po medmrežju in išče odprte države, letališča, kjer ni potreben test za covid, skratka, ona je moj najpomembnejši vir potovalnih informacij. In našla je – Dominikansko republiko. Karibski otok, obdan z dvema morjema, Atlantskim oceanom in Karibskim morjem, otok s toplo, tropsko klimo, ne prevroč, ravno prav, tja do 30 stopinj, pa toplo morje, ne preveč razburkano, primerno za snorkljanje, potapljanje, uživaško plavanje ... Kaj bi si človek želel lepšega v teh čudnih, depresivnih, zaprtih časih?
Ta informacija me je izstrelila na pot. Ker sem nameravala o poti pisati reportaže, sem dobila vsa potrebna službena dovoljenja. Za prehod občin in meje. Izpolniti sem morala kar nekaj covidnih obrazcev, za Italijo, od koder sem letela v London, za Veliko Britanijo, ker sem tam morala tudi prespati. Pa seveda imigracijski in covidni obrazec za Dominikansko republiko. Opremljena z vsem tem sem se brezskrbno podala na pot. Kasneje sem izvedela, da so dan po mojem odhodu zaprli londonsko letališče. Malo sreče ne škodi pri potovanjih v koronačasu.
Svoboda. V Dominikanski republiki pa – takoj, že na letališču, tisti ščemeč občutek. »Uau, na potovanju sem! Po dolgem času. Vdihavam topel zrak, vroče mi je v debelih oblačilih, taksista čakam zaman ... vse je tako, kot mora biti. Potovanje se je začelo.« Pride drug taksist in me odpelje v prvi hotel. V njem si oblečem svojo malo črno oblekico in se takoj prelevim v drugega človeka. V divjo, neustrašno popotnico, pripravljeno na vse nevarnosti, na vsa nova doživetja. Neka druga Alenka se prebudi v meni, divja, neukročena, mlada. In to se očitno vidi tudi navzven. Domačini me pozdravljajo, prikimavajo, opazujejo, prijazni so z mano, odprti. Jaz pa z njimi. Nastanim se v Punta Cani. Preizkusim morje. Toplo je. Poleti me je na Hrvaškem ves čas zeblo v morju, nazadnje sem izgubila željo po plavanju. Tu se že prvi dan namakam in plavam tri ure. To so moje temperature.
Osvajanje. Bom čisto iskrena. Moja potovanja so lepa tudi zato, ker potujem sama. Nikogar ne maram ob sebi. To je samo moj čas. Moj ritem, moji zajtrki, moje knjige, moje vse. Čas zame. In ker sem sama, k meni pridejo drugi ljudje. Domačini in drugi turisti. Ogromno se pogovarjam. Izboljšujem angleščino. Se lomim v drugih jezikih. Super je. In ker sem takšna, odprta, prijazna in nasmejana, me moški kar naprej osvajajo. In jaz se pustim. In nastajajo dogodivščine, takšne in drugačne. Tole moje potovanje je bilo polno takšnih dogodivščin. Richard v prvem hotelu me je vozil naokrog s skuterjem, kako sem uživala! Vodič na ladji na otok Saona me je kar pretirano čuval, da ne bi padla v morje, na koncu pa je on zaradi svoje nerodnosti med … hm, hm, izgubil telefon.
Policijska ura tudi v Dominikanski republiki. No, čisto svobodno in brezskrbno tudi življenje tam ni bilo, kajti Dominikanska republika spada med rdeče države in ima prav tako ukrepe ter omejitve. Pred novim letom so nas s plaže podili ob 19., med novoletnimi prazniki, pa tudi kasneje, pa že ob 17. med tednom in ob 12. med vikendi. Če nisi bil v hotelčku z bazenom, si se lahko tudi malo dolgočasil. A jaz se nisem. Pisala sem zgodbe, komunicirala s prijatelji, brala, počivala ..., čas je še prehitro mineval.
Življenje domačinov. Ker sem novinarka, me vedno mika spoznati, kako živijo »navadni« prebivalci države, po kateri potujem. Ko so me vrgli iz hotela, sem morala na hitro, med policijsko uro, najti novo nastanitev. Motorist, ki me je selil, mi je predlagal poceni prenočišče v hiši, kjer živi tudi sam. Slišalo se je mamljivo, pa tudi kakšne druge izbire nisem imela, torej ... No, soba je bila zanimiva, brez tekoče vode, s plastičnim vedrom, ki je služilo tudi za izplakovanje stranišča ... Ozka terasica, na katero sem komaj postavila stol. A opazila sem, da tudi lastnica te hiše ne živi kaj dosti udobneje. Vsi najemniki so se umivali z mrzlo vodo iz plastičnih veder, eden od njih je pri tem tako glasno kričal, da me je minila želja za »tuširanje«. Lastnica in mož živita v majhnem stanovanjcu brez oken, edina zamrežena odprtina gleda na temno notranje dvorišče. V tej hiši se je trlo mladih najemnikov. Lastnica je prijazna starejša ženska, dovolila mi je, da sem si ocvrla jajca na njenem štedilniku in dala nekaj stvari v njen hladilnik. To hišo sem zapustila, kolikor hitro se je dalo. Ogledala sem si tudi sobico vodiča v turistični agenciji: štirje kvadrati, tekoča mrzla voda, mizica in postelja. Brez štedilnika, hladilnika, televizije, računalnika ... Brez vrat, na vrhu ostrih okroglih stopnic. To hišo in sobico sem videla v mestu Boca Chica, blizu glavnega mesta Santa Dominga. A prav tako je bila zame šok ena noč v Santu Domingu – prespala sem v stanovanju brez stekel v oknih in balkonskih vratih, zato sem vso noč poslušala zvoke sosedov, pomivanje posode, prepire, glasbo, šepetanja, smrčanje ... Ti ljudje vedo o svojih sosedih čisto vse, tudi tisto, česar morda nočejo vedeti.
Več v Zarji Jani št. 4 (26.1.2021).
