V gozdu najdem rumeno nazobčano gobo, vem, da se uradno imenuje griva, ne morem pa se spomniti, kako smo ji rekli pri nas doma. Požreti se hočem od jeze, ker me spomin pušča na cedilu. Posegam po vseh kotičkih možganov, kjer pa ni nobene iskrice, nazadnje se vdam in vzamem telefon, da bi na gobarskih straneh našla kakšen namig. Med iskanjem se spomnim – medvedje tačke! Oddahnem si. Torej gre le za starostno pešanje spomina in ne za demenco, kot mi je pred leti razložil znani strokovnjak dr. Vojko Kavčič, avtor Umovadbe. Če bi namreč bila dementna, se imena tiste gobe ne bi nikoli več spomnila, najbrž sploh ne bi vedela, da sem jo kdaj poznala.
Ne ena, ampak več bolezni. Avtor knjige Adijo, Alzheimer pravi, da demenca ni ena, ampak več bolezni, dr. Kavčič pa meni, da to ni bolezen, ampak stanje, do katerega pripeljejo različni bolezenski procesi. Kar je pravzaprav isto. Logično je torej, da če bi preprečili ali uspešno zdravili osnovne bolezni, ki ogrožajo možgane, do demence ne bi prišlo. Obstaja posebna skupina ljudi, ki je še posebej ogrožena, saj je od enega od staršev podedovala gen ApoE4, ki povečuje verjetnost za demenco za 30 odstotkov, če pa sta nesrečni gen prenesla na potomstvo oba starša, je verjetnost za demenco vse od 50- pa do 90-odstotna. V populaciji, ki omenjenega gena nima, zboli za demenco v povprečju 9 odstotkov ljudi. Prav vsi pa imajo možnost, da se Alzheimerju izognejo, če se držijo protokola, imenovanega ReCODE, trdi avtor. Vsekakor se splača prebrati, za kaj gre, saj demenca ne povzroča nepopisnega trpljenja le bolnikom, temveč tudi njihovim svojcem, naglo širjenje bolezni pa bo tudi v najbogatejših državah zlomilo zdravstveno blagajno. Dobra novica je, da lahko z vsaj delnim upoštevanjem protokola odpravimo starostno pešanje kognitivnih sposobnosti, skratka, če bi pametneje živela, bi v gozdu takoj ugotovila, da se pod grmom skrivajo medvedje tačke.
Pozabimo na čudežno tabletko. Upanje, da je demenco mogoče premagati z zdravili, se je rodilo pred leti, ko so znanstveniki odkrili v možganih lepljivo beljakovino amiloid, ki uničuje sinapse, povezave med nevroni. Našli so jo pri obdukcijah pokojnikov, ki so umrli zaradi demence. Farmacija se je torej usmerila na iskanje zdravila, ki bo preprečilo nastajanje amiloida in ga uničilo, če že je. Takšno snov so zares našli, novica, da je zdravilo že v preizkušanju, je obkrožila svet, rezultatov pa, žal, ni bilo. Zdravila so res »raztopila« lepljivo beljakovino, toda bolnikom ni bilo nič bolje, nekaterim se je stanje celo poslabšalo. Sčasoma so ugotovili, da amiloid ni nekaj, kar napada možgane, ampak se možgani s tvorbo te beljakovine branijo pred drugimi dejavniki, dr. Brendesen jih je naštel kar 36. Ko je amiloida preveč, blokira normalne možganske funkcije. Odpraviti je treba vzroke, pravi avtor, ki že desetletja sodeluje z veliko skupino znanstvenikov z drugih področij. Eno samo zdravilo namreč zamaši le eno od 36 lukenj v strehi, ki pušča, zato tudi ne more učinkovati. Lahko le malce olajša kakšen simptom.
Več v reviji Zarja Jana št. 40, 6. 10. 2020
