Primer je zaradi ogorčenosti očividcev in tistih, ki so videli zelo nazorne posnetke prizadetih otrok, sprožil sklic novinarske konference s strani Okrožnega sodišča v Ljubljani, v strokovni reviji Pravna praksa pa se je razvila polemika med materino (bivšo) odvetnico in Višjim sodiščem v Ljubljani. Odvetnica z vsemi topovi, dopustnimi in nedopustnimi, napada sodišče, graja po njenem mnenju nezadosten službeni nadzor ter sodišče obtožuje pristranskosti v korist očeta, sodišče pa se zavija v okrilje zakonskih in celo ustavnih določb, opozarja na pravico do pritožbe, odvetnici očita zavlačevanje postopka ter izvajanje nedopustnega pritiska na sodnico, predvsem pa se z nobeno besedo ne opredeli do odgovornosti za »sodni zločin«, kot ga imenuje odvetnica, ki se je tistega marčevskega dne zgodil trem majhnim otrokom.
Primera vsebinsko ne bom komentirala. To pomeni, da se ne bom spuščala v pravilnost sodne odločitve, da se otroci z začasno odredbo zaupajo očetu in da se materi (začasno) odvzamejo stiki. Gre za občutljiv sodni postopek, ki je tajen in (še) ni pravnomočno končan, zato bi bilo izrekanje mnenja o pravilnosti sodne odločitve z moje strani nestrokovno in neetično. Ali je torej prav ali ne, da so zdaj otroci pri očetu, in ali je prav, da mati z njimi že mesece ni imela stikov, naj odloči senat, ki bo reševal pritožbo ali drugo (izredno) pravno sredstvo.
Način, kako je sodišče izvršilo to svojo odločitev, pa ne sodi v okvir vsebine dotičnega postopka ne v materialnem ne v procesnem smislu. In prav ta način izvršitve začasne odredbe je bil milo rečeno grozljiv. Sodišče je preko svojih podaljšanih rok – izvršitelja, socialnih delavcev in policistov – nad tremi otroki več ur izvajalo fizično in psihično nasilje. To je storilo ob polnem zavedanju, da se otroci z vso močjo, ki so jo premogli, upirajo odvzemu, in nasilja ni končalo niti ob predlogu izvršitelja, naj se izvršba ustavi. Dejanje obsojam kot državljanka, kot mati in tudi kot sodnica.
Več v reviji Zarja Jana, št. 35 , 1.9.2020
