Luz Soto Bravo v Slovenijo ni prišla zaradi boljšega kosa kruha. Prignala jo je radovednost, želja po učenju. »V Peruju mi ni bilo hudega, bila sem frizerka, imela sem svoj lastni salon. Zelo pa me je zanimala moda in hotela sem v Evropo, kjer so delali in ustvarjali najboljši,« pripoveduje. Pot jo je zanesla tudi v Slovenijo. In kot se rado zgodi, da človek načrtuje, življenje pa včasih obrne popolnoma po svoje, je tukaj tudi ostala. Luz se je »zgodil« Dhiraj, ki je imel že takrat zelo »nenavadno« (skozi oči sosedov) kmetijo v Kunovi. Vzela sta se na pravi inkovski poroki v Kunovi, na kateri se je piskalo na indijanske piščali in igralo na harmoniko. Bila sem tam in moram reči, da je bilo zelo posebno. Gostje z vsega sveta so se pomešali z domačini in tisti dan smo bili vsi samo prebivalci matere zemlje. Bil je nekakšen začetek Pachamame (kar pomeni mati zemlja), čeprav se tega takrat še nihče zares ni zavedal.
Stopaš po pravi poti! Luz prihaja iz številne družine, ki so potomci Inkov. Njen oče je učitelj in zelo moder mož. Poučuje indijanski jezik kečua in predava inkovsko literaturo. Na obisku pri hčeri v Kunovi si je z veseljem ogledal posestvo, Luz pa mu je razlagala, kako rada bi z Dhirajem tu ustvarila center za meditacije, prostor, kjer bi se družili umetniki, govorila je o tem, kako bi rada, da postanejo samooskrbni in da bi živeli v sožitju z naravo. »Papi, kako ti vidiš tole naše posestvo?« jo je zanimalo. In oče je odgovoril: »To je Pachamama!« In tako je kmetija dobila ime, Mati Zemlja. Dal ji je tudi nekaj nasvetov, ki jih Luz, ki prihaja iz kulture, kjer starše in starejše ljudi izjemno spoštujejo, upošteva. Oče ji je dal priznanje, rekoč: »Luz, stopaš po pravi poti. Zapomni si, hči, da bodo nekoč vsi ljudje hoteli živeti v sožitju z naravo!« Luz nikoli ne bo pozabila očetovih besed.
Zlitje. Zanima me, kako je vzpostavila stik s sosedi, kako si je ustvarila odnose v bližnji okolici? »Ja, v začetku je bilo malce nenavadno. Sprehajala sem se po vasi, pozdravljala sem ljudi. Včasih sem se pri kakšni hiši ustavila in spraševala gospodinje po hrani, ki je značilna za te kraje. V začetku sem se jim zdela čudna, potem pa so se me navadili. Rada sem se pogovarjala s starejšimi, saj so mi vedno dali kakšen moder nasvet, in počasi so se odprli. Oni so mi potožili o kakšni svoji tegobi, jaz pa sem jim naslednjič prinesla maže, ki sem jih zvarila sama. Danes sem aktivna prebivalka Kunove in velikokrat z aktivom kmečkih žena naredimo kaj skupaj,« se smeje Luz.
Več v reviji Zarja Jana, št. 35 , 1.9.2020
Galerija
Poglej vse fotografije (3)
