Naš glavni vir za tu zbrane podatke je Matt Taibbi, eden najprodornejših finančnih raziskovalnih novinarjev v ZDA. Rezultate svojih dolgoletnih preiskav gospodarskega kriminala na najvišji ravni je strnil v kolosalni knjigi Griftopia, kar bi po naše najbrž najbolje prevedli kar s Kradotopija. Torej utopija za kradljivce. Kot boste videli, ne gre za prav nobeno pretiravanje.
Začelo se je okrog leta 2000. Na začetku velja omeniti, da se nepojmljivo ropanje Amerike ni začelo z velikim finančnim kolapsom leta 2008. Ne, začelo se je s sesutjem internetnega borznega mehurčka ob prelomu tisočletja. Morda se še spomnite: to je bila zlata era spletnih zagonskih podjetij brez kapitala in prihodkov, katerih poslovni načrt je vse prepogosto spisalo nekaj zadetkov na prtičku v kakšni študentski menzi. Kljub temu so na borzi kot po tekočem traku dosegala multimilijonske vrednosti.
Velika večina teh prav komično amaterskih projektov bi morala v resnici nositi imena, kot so KarNekaj.com, NeDeluje.org in Drek.net. A banke so z vladno pomočjo tiho spremenile pravila igre, tako da navadni vlagatelji po novem niso več imeli dostopa do realističnih ocen tržnih delnic. Pravila, ki so prej desetletja vlivala zaupanje v sistem, so preprosto zalučali skozi okno. Le da javnosti tega seveda niso povedali.
»Bilo je, kot bi banke ovijale pentlje okrog lubenic, ki so jih potem metale iz petdesetega nadstropja in tik pred tem odprle svoje telefone za ponudbe,« pravi Taibbi. »V tej igri si postal zmagovalec le, če si svoj denar potegnil ven, še preden so lubenice treščile ob pločnik.« Ko so treščile, so treščile po vsej družbi. V tem prvem mehurčku moderne dobe so Američani izgubili večji del svojih prihrankov. V nepremičninskem mehurčku, ki je sledil, so potem izgubili še srajce s svojih hrbtov, ki so si jih sposodili, da so lahko kockali naprej.
Masovno lupljenje naivnežev. Sloviti čelnik ameriškega FED-a Alan Greenspan je bil tisti, ki je postavil zidove globalnega virtualnega kazinoja, v katerem danes živimo. Bil je prvi v seriji centralnih bančnikov, ki je zares zagnal tiskalne stroje za ameriški dolar. Iz zraka je natisnil trilijone in trilijone zelencev in z njimi zvabil Američane v zaporedje hazarderskih iger, v katerih so bili vnaprej obsojeni na poraz. Na koncu je tako natisnjeno bogastvo seveda izpuhtelo, ostale pa so samo nepojmljive količine dolga.
Politiki so bankam najprej uslužno omogočili, da kockajo v prej nepredstavljivem obsegu. Dolgo je namreč veljalo, da lahko za vsak dolar, ki ga dejansko imajo, iz zraka ustvarijo 11 povsem fiktivnih novih in veselo hazardirajo tudi z njimi. Kar je bilo seveda povsem dovolj umobolno. A nekaj let pred zlomom si je lobistična delegacija največjih ameriških bank v Washingtonu zagotovila »sproščanje zakonodaje«, tako da so lahko po novem kockale s še precej več povsem fiktivnega denarja. Za banko Merryl Lynch se je po zlomu dejansko ugotovilo, da je za vsak dolar, ki ga je premogla, kockala s štiridesetimi drugimi iz zraka nasanjanimi dolarji.
No, z vsem tem »bogastvom« je bilo treba seveda nekaj početi. Najprej se je razraslo podarjanje hiš ljudem brez denarja. Šlo je predvsem za pri tem uplenjene provizije. Kaj se potem zgodi s temi obupnimi hipotekami, pa seveda ni bil več bankin problem. V ta namen se je na veliko ponarejalo kreditojemalčeve finančne podatke. Predvsem tiste, ki so odmerjali njegov kreditni položaj.
A grabežljivcem z Wall Streeta tudi to ni bilo dovolj. Izumili so celo paleto finančnih instrumentov, kot so sekuritizacija in derivativi, ki so bili v resnici le nova oblika vitriha za masovno lupljenje naivnežev. Bonitetne agencije so vse skupaj pridno podpirale s ponarejanjem ratingov celih sklopov finančnih instrumentov.
Več v reviji Zarja Jana št. 30. 6. 2020
