Razumem dr. Petrovca, ni si mislil, da lahko nedolžen odgovor neki reviji (naši) razburi pol države. Ker avtorizacije ni zahteval in za dodatna pojasnila ni bil več dosegljiv – jasno, ko pa je imel na glavi goro pomembnejših reči kot premišljanje, kako bi se njegovo prostodušno priznanje lahko razumelo –, je pogovor šel v tiskarno točno tak, kot se je zgodil. V njem je, kot veste, med drugim povedal, da virus ni tako ekstremno kužen, saj bi se v laboratoriju, kjer delajo z njim, sicer že kdo okužil, pa tudi hrane glavni strokovnjak v državi za koronaviruse ne razkužuje, ker za to ne vidi pravega razloga. Seveda smo se po tem, ko smo po navodilih NIJZ doma uvedli varne in nevarne koridorje ter konzerve fižola držali pod vročo vodo, počutili bedasto, po drugi strani pa, priznajmo, neizmerno olajšano. Dr. Petrovec nam je v tednu, ko smo bili še globoko pod vtisom groženj, kako nas vse hudo šele čaka, podaril resno znamenje, da prihodnost le ni samo črna. Z drugimi besedami: mnogo lažje se je zadihalo. A Petrovčeva izjava ostaja še kar aktualna. Zakaj?
Ni še poteklo niti štirinajst dni, ko bi lahko ocenili posledice prvega rahljanja ukrepov (tako se nam je zatrjevalo), ko je vlada čez noč, paf, prva v Evropi, ukinila epidemijo. (Pazite, vlada in ne stroka; ta je samo presenečeno mežikala.) Potem ko smo z vseh koncev in krajev kompulzivno nakupili (preplačali) za dve pediatrični kliniki zaščitne opreme (mimogrede, zdravniki jo, smo slišali, še vedno dobivajo le za sproti?!) in izpraznili proračun, je čez noč nevarnosti uradno konec. In z njo kajpak pomoči države najšibkejšim. Konec epidemije, konec denarja – ali obratno?
A za mnoge izredne razmere v resnici ostajajo. Ko prebereš navodila za prve tri razrede na desetih (10!) gosto tipkanih straneh, se zdi, kot da otroci odhajajo na fronto. Zapor v učilnici, nobenih dodatnih dejavnosti, polivanje ročic z alkoholom, poimensko označene klopi, kuharice in hišnik z vizirji, gibanje v koridorjih, protokol za odhod na stranišče, prihajanje v šolo ob različnih urah in čakanje v vrsti za vstop ... Ubogi učitelji. Ubogi otroci. In to najmlajši, za katere bi šola morala biti skoraj še igra, ne pa vojaški tabor z zakrinkanim paznikom. Učenci 9. razredov, ki bodo edini šolske potrebščine smeli odnašati domov, pa naj jih vsak dan še razkužujejo. Resno? Mar živimo v isti državi? No, saj res, v državi, kjer se politika odloča brez strokovnjakov. Strokovnjakov, ki niso obsedeno razkuževali niti na vrhuncu epidemije, otroci bodo pa morali to početi tja do poroke. Oh, in časopisi so tudi še kar kužni. Veste, lahko prenašajo virus, če gredo iz rok v roke. Vsekakor. Predvsem virus tega, da se bo ljudstvo otreslo strahu in spregledalo.
Nihče si ne želi niti prehlada, kaj šele gripe, pljučnice ali bognedaj covida-19, in previdni bomo seveda še naprej, tudi zato, ker nočemo oblasti, ki nas straši namesto spodbuja, podariti drugega vala, a zakaj so poslali na bojišče najprej otroke, ki so komaj zlezli iz vrtca, če je tako hudo? In če ni, ker virus torej »ni tako ekstremno kužen«, kot je povedal dr. Petrovec že pred dvema tednoma, zakaj potem ves ta cirkus s koridorji in vizirji?
Medtem ko starejši otroci, ki bi ukrepe vsaj razumeli in jih bili sposobni izvajati, še vedno ne smejo v šole (tako kot okuženi iz domov za starejše niso smeli v bolnišnice), smejo najmlajši torej hoditi v šolo zato, da prestrašeno čepijo na meter in pol razdalje. Prevzgoja za reset kapitalizma?
Intervju z dr. Petrovcem v celoti si zdaj lahko preberete na naši spletni strani pod naslovom Virus se je očitno prilagodil na človeka (še ena pomembna izjava!).
