Mirnoooooo, pogled na desnooooo – nastop za revijo Zarja! In so začeli. Šest minut vaj na bradlji, te so vključevale stoje, raznožke, zanožke, skoke, doskoke, obrate in še kup stvari, ki jih sploh ne znam poimenovati. Tekoče, povezano, hitro in z resnimi obrazi! Pustili so me odprtih ust, s fotografinjo sva se samo spogledovali in spraševali, od kod so se vzeli ti moški, na videz stari gospodje. Ko pa so se zavihteli na bradljo, so njihova leta izpuhtela neznano kam! V njih sem videla samo mladeniče, čeprav so člani Športnega društva Sokol Bežigrad v povprečju stari 72 let!
Do gat! Bežigrajske sokole sem ujela na eni njihovih zadnjih vaj pred poletjem. S fotografinjo sva jih pričakali v pisarni pred telovadnico na Osnovni šoli dr. Vita Kraigherja za Bežigradom v Ljubljani, kjer gostujejo, saj svojih prostorov nimajo. Pisarna jim služi tudi za slačilnico. Počasi so kapljali in takoj se je razvila debata. »Orka madona, še danes sem zmatran kot hudič, pa še cel dan sem seno premetaval,« je opisal svoje počutje 77-letni Jule Kačič, karizmatični sivolasec z dolgimi lasmi, spetimi v čop. Takoj sem našpičila ušesa in iz pogovora razbrala, da je dan prej Jule prevozil maraton Franja. Ko je videl, da sem si pogovor zapisovala, je zamahnil z roko, rekoč: »Ja, pa da ne boste vsega tega pisali, no!« Komaj sem ga prepričala, da je zadeva zanimiva in vsega občudovanja vredna! Da ima majhno kmetijo v Logatcu nad Želimljami, bolj za hobi kot zares, na njej pa tri koze in tri ovce, mi je še povedal. Zraven pa se je držal tako, da nisem vedela, ali se šali ali misli resno. No, kasneje se je izkazalo, da je res kmet za hobi. In tisto o premetavanju sena je tudi držalo.
Malce pred sedmo zvečer so bili zbrani vsi. In se je začelo. Ne, ne telovadba, začelo se je prijateljsko zbadanje in glasno režanje ter trajalo ves čas, ko so bili skupaj. Izkazali so se za prave mojstre zafrkancije. Vmes pa so se slačili, kar tam, v pisarni. Za sekundo ali dve mi je hotelo biti malce neprijetno, ko so slačili hlače in postavali okoli kar v gatah, njim pa popolnoma nič. Mirno so se oblačili v drese, te so navlekli nase prav za to priložnost, da pokažejo svoj nastop prek naju s fotografinjo bralkam in bralcem Zarje. Mateja je malce nagajivo rekla, naj ji pokažejo mišice, in takoj sta se našla dva ter se postavila v »mišičasto« pozo, očitno v obojestransko veselje.
Telovadba, nakar še zafrkancija. Kljub vročini in sopari so gospodje v telovadnici začeli tekati v krogu in se ogrevati. Red je red in človek pač ne more na orodje, če ni ogret! V oči mi je padel član, kasneje sem izvedela, da je Tomaž Janez Marolt, ki je bil edini oblečen v črne kratke hlače in črno majico, vsi drugi pa so bili v dresih za nastop. Razložil je, da je še čisto »frišen« sokol. »Usvojil sem šele en element,« je povedal. »Če nas boste fotografirali vse skupaj in bo Tomaž zraven, bo pa tako ali tako videti kot trener, torej je vse v redu,« je bil glasen Milan Krumpak, ki je bil s svojimi »rosnimi« 64. leti najmlajši član ponedeljkove vadbe. Milan, glasbenik v pokoju, pa je tudi glavni »vicmohar« v skupini. Bi rekla, da je glasen in simpatičen predstavnik skupine. Ko je končal z ogrevanjem, je na blazine pritekel Jule, saj veste, gospod, ki je prejšnji dan odkolesaril maraton Franja, Milan pa je z drugega konca vpil, naj mu vendar pove, kako se je uvrstil. »Zadnja Franja je bila že 23., ki sem jo odvozil. Hja, bil sem 12. od 30 udeležencev v kategoriji nad 70 let. No, pa ne pišite tega,« je bil spet skromen. Milan pa ni in ni odnehal. »Ne pozabi povedati, da si lani maraton končal na urgenci!« je bil glasen in se režal na vsa usta. Ker je bil Jule »razkrinkan«, mu ni preostalo drugega, da pove, kako je lani padel. Pa ni bilo hudega, hvala bogu, in je letos spet vozil.
Nastop posebej za nas. Nalezljiv smeh in klepetanje sta se razlezla po vseh kotih telovadnice. Telovadnica, kjer bežigrajski sokoli gostujejo, je že sama po sebi nekaj, kar te z vonjavami po »švicu« vrne v mladost, ko smo se, deklice v dresih, fantje pa v črnih telovadkah, podili po podobnih, njihov nastop pa me je dobesedno odnesel v precej drugačen čas.
Željko Sambolec, okreten 72-letnik, je vodja članov, pravzaprav skrbi, da stvari tečejo, kot morajo. Čez telovadnico je zavpil »v vrsto«, sokoli so pritekli, pogledali, ali so razporejeni po velikosti, in utihnili (pa ne za dolgo!), zravnali hrbte, visoko dvignili glave, Žele, kot mu rečejo prijatelji, pa je izdal ukaz: »Mirnooooo, pogled na desnoooooo!« in vsi so kot eden izpolnili ukazano, Žele pa je nadaljeval: »Nastop za revijo Zarja. Začnimo!« Tega nisem pričakovala in kar malo toplo mi je postalo pri srcu. Drage bralke in bralci, nastopali so posebej za vas!
Daj hitro, koleno me boli! In so začeli. Drug za drugim so se zavihteli na bradljo in naredili stojo. Zijala sem in nisem mogla verjeti svojim očem. Kakšna moč, kakšna kondicija! Kar naenkrat sem pred seboj videla vrsto mladcev, ki z veliko lahkoto opravljajo težke vaje. Če bom koga, ki se normalno giba in hodi, še kdaj slišala jadikovati nad leti, ga bom poslala na nastop bežigrajskih sokolov! Smisel za humor jih ni zapustil niti med nastopom za nevidno občinstvo. Vzkliki kot, »zdrž', še mal stisn', nehaj mi nastavljat rit pred 'ksiht'«, so se kar vrstili. Mateja jih je lovila v objektiv in izdajala svoja navodila, oni pa so ji odgovarjali: »Daj, pohiti, jebenti, komolec me boli, ne bom zdržal!« Pa so zdržali in svoj šestminutni nastop izpeljali do konca. Iz srca sem jim ploskala tudi v vašem imenu, dragi bralci. Ker so si zaslužili!
Druženje in telovadba. Po koncu nastopa smo se malo pogovarjali. Zanimalo me je, kako lahko človek tako dolgo v starost ostane fit. To vprašanje sem postavila Juletu, ki se je kljub utrujenosti zelo spretno vrtel na bradlji in skakal kot mladenič. »No, najprej gre seveda zahvala staršem, se pravi genetiki. Tu imaš srečo ali pa ne. Ko sem bil star okoli 50 let, sem se šele resnično zavedel, da je pomembno tudi zdravo življenje. In to je bilo konec alkohola, kave in cigaret. Veste, draga gospa, življenja ne moreš podaljšati, lahko ga pa nehaš krajšati. Miganje in zdrav način življenja, to je formula za uspeh,« je prepričan. Tokrat mi ni zabičal, naj tega ne objavim! Seveda pa Milan ne bi bil Milan, če ne bi nekje iz ozadja dajal še posebnih navodil v smislu »vse ga vprašajte, naš Jule ve vse«!
K meni je pristopil Andrej Pregelj. On je nekakšen »gimnastični intelektualec« med člani, upokojenec, magister strojništva, skratka področje, kjer mora biti vse natančno. Rekel je, da se mu zdi pomembno zapisati, da so imeli Sokoli med obema vojnama svoje prostore, ki pa so jim bili po drugi vojni odvzeti. »In od takrat moramo gostovati,« je rekel. Željko Sambolec je povedal, da člani spoštujejo sokolsko zgodovino, se pa z njo ne identificirajo in ne podlegajo »sokolski evforiji«, ki se je kar malo razpasla po Sloveniji. »Mi smo gimnastični veterani, v 21. stoletju pa ne moreš biti sokol, kakršne poznamo iz zgodovine. Mi živimo tukaj in zdaj.«
Mateja je izkoristila trenutek, ko so bili telovadci prosti, in nagovorila Željka, naj naredi stojo. Ta se je strumno postavil ob zid in, hop, noge v zrak in že je bil v stoji. To njegovo »soliranje« ni ostalo neopaženo. Do mene je prišel vzklik: »Bravo Žele, benti, tri leta nisi naredil stoje, zdajle pa, hop in takoj!« Vsi smo se začeli huronsko režati. Željkov obraz pa, kot da ne govorimo o njem. Res so mojstri zafrkancije, tile sokoli.
