No, dr. Peterson je bil med drugim prav res poimenovan tudi »rock zvezda za milenijce«. In temu primerno so med občinstvom prevladovali mladi obrazi. Med njimi celo vsaj dva dojenčka, ki so ju starši očitno pripeljali, da se modrosti nalezeta pri samem izviru in se v harmoniji s podanimi učenji takoj začneta spreminjati v samozadostna kolosa. Kar jima bo seveda ob starših, ki na tak naporen, odrasel dogodek dejansko pripeljejo dojenčka, najbrž prišlo še kako prav.

Železna zavesa?! Na mrzlo nedeljsko dopoldne se je na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani torej zbrala tako velika množica, da je zlahka povsem napolnila veliko dvorano. V preddverju so prodajali knjige, majčke in celo platnene vrečke z napisom 12 PRAVIL ZA ŽIVLJENJE – PROTISTRUP ZA KAOS, kot se glasi naslov doktorjeve zadnje knjižne uspešnice.

Ozračje je bilo prežeto z vznesenim pričakovanjem. In strumni mož s skrbno negovano srebrno bradico in stasom posebej predanega frančiškanskega meniha je prvo ovacijo požel že takoj na začetku predavanja, preden je sploh odprl usta. Legija predanih slovenskih oboževalcev ga je jasno nagradila za ves pretekli trud.

»Neverjetno je videti tako morje obrazov nekje, kjer sploh še nisem bil,« je dahnil v pozdrav. »To je zame tudi prvič, da sem na obisku v eni od dežel, ki so živele za železno zaveso. Eno je namreč totalitarizem študirati, povsem drugo pa priti nekam, kjer so bili njegovi učinki tako neposredni in so še vedno jasno vidni.«

Moram reči, da me je dobri doktor s tem uvodom malce presenetil. Res je sicer, da smo Slovenci živeli in tudi spet čedalje bolj živimo pod totalitarizmom. A v akademskem svetu naj bi imele tehnične besede tehnični pomen. In vsak resnejši zgodovinar bo znal povedati, da pač nismo živeli za železno zaveso, temveč smo bili neuvrščeni. A dr. Peterson je na odru že z velikim zanosom popisoval mučne občutke, ki jih je v njegovem želodcu vzbudil jutranji ogled ljubljanskih spomenikov iz časa Tita. Njihova brutalna arhitektura se mu je zdela še kako primerna takratni zelo škodljivi ideologiji.

Preplet trpljenja in zla. Po tej umestitvi v čas in prostor se je lotil glavnega dela predavanja. V prvi polovici je podrobno orisal svojo dolgo pot do sedanjih dognanj. Dolgo je študiral totalitarizem v vseh oblikah. S pomočjo velikanov, kot sta Solženicin in Frankl, je prišel do spoznanja, da sta najbolj nezanikljiva elementa resničnosti bolečina in zlo.

Njegovo naslednje spoznanje je bilo, da je »življenje je trpljenje« odlična štartna točka za iskanje principov, ki nam bodo pomagali to trpko osnovno resnico tudi preseči. Zelo težko je definirati nebesa, pekel pa smo skozi zgodovino drug drugemu že večkrat priredili. »Zato bi bilo ultimativno krepost za zdaj pametno definirati kot vse dejavnosti, ki nas držijo stran od naslednjega pekla.« Sploh pa: »Smo krhka in končna bitja, za povrh pa se tega še zavedamo. Narava je zarota, ki se nas je namenila umoriti, in je na koncu pri tem vedno uspešna.«

(Vse povedano je seveda povsem umestno. Bi pa veljalo morda vseeno omeniti, da je doktor do nedavnega trpel za izjemno hudo obliko depresije. Sam jo je opisal: »Vsako jutro sem se zbujal z občutkom, kot da mi je prejšnji dan umrla vsa družina.« Tako počutje kot tudi fizično zdravje sta se mu občutno popravili šele nedavno, ko je začel jesti samo govedino, sol in vodo. Dobesedno čisto samo to. Ko je nedavno spil malo mošta, je poročal: »Potem 25 dni skupaj sploh nisem zatisnil očesa, ampak sem samo vsako noč osem ur ležal v otrpli grozi.«)

Kakorkoli je na njegova spoznanja morda vplivala depresija, drži tudi, da so njegova ključna sporočila pozitivna. »Če je osnovna resničnost življenja preplet trpljenja in zla, lahko iz tega počrpamo ves smisel, ki ga potrebujemo.« Iskati ga moramo v širjenju lastnih kapacitet, da kljub vsej grozi okrog nas vedno znova izberemo moralno delovanje. Tudi če ne verjamemo v Boga. »Moja naloga je, da opozorim, da je v vas veliko več, kot si drznete misliti!« je skušal govorec proti koncu predavanja zdramiti zbrane. »In to, da vse to tudi manifestirate v svetu, je mnogo pomembnejše, kot si mislite! Niste samo eno od sedmih milijard nepomembnih bitij, ki se vrtijo na nepomembnem planetu okrog nepomembnega sonca!« Odreši nas lahko le krepitev lastnega razuma in aktivne spodobnosti. Vse drugo nas obsoja na naslednjo v nizu katastrof. »Če ne ukrepamo, pustimo s tem odprt prostor, ki ga sčasoma vedno zapolni nekaj strašnega.«

Zagrabite plug. Aplavz je kar donel in donel. Ob tem se mi je utrnila misel, da so mladi intelektualci očitno vsaj toliko kot drugi sestradani pozitivnih sporočil – če ne morda še malo bolj. Sledila so vprašanja iz parterja, ki so jih obiskovalci zastavljali kar po mobilnih telefonih … Končna selekcija pa je bila domena predstavnika organizatorjev, direktorja založbe Družina Toneta Rodeta. Kot prvo je izbral naravnost imenitno vprašanje, ki si ga čedalje pogosteje zastavljam tudi sam. Glasilo se je: »Kako se smiselno pogovarjati z ljudmi, ki jim ni mar za svobodo in resnico?«

Kanadski profesor, pisatelj in klinični psiholog je bil na vprašanje dobro pripravljen. »Najbolje je govoriti z zgledom!« je strumno pokimal. »Obstajajo sicer tudi ljudje, s katerimi se preprosto ni mogoče pogovarjati. Zakaj? Ker te sploh ne bodo slišali, saj se ne pogovarjaš z njimi, ampak s skupkom zacementiranih mnenj. S takimi posamezniki je najbolje čim prej zaključiti pogovor. Vsem drugim pa je najbolje demonstrirati, da vaša dejanja delujejo. Ne izzivajte njihovih prepričanj, ampak jim veliko raje preprosto povejte boljšo zgodbo od njihove. Še raje pa jim te zgodbe ne povejte, temveč jim jo s svojim delovanjem pokažite!«

V nadaljevanju je malo poreklamiral svoj spletni pisalni program za manifestacijo boljše prihodnosti. Nato je odgovoril na vprašanje, kaj si misli o nostalgiji za komunizmom. »Ti ljudje v resnici hrepenijo po svoji lastni pretekli nevednosti,« je diagnosticiral. »Ustvariti morate boljšo prihodnost, pa ne boste več nostalgični. Zagrabite plug in začnite orati … In zelo možno, da se bo obrnilo bolje, kot si predstavljate!«

Potem pa je že napočil čas za zadnji izziv, ki si ga je lahko izbiral med tremi. In sicer:

1) Kaj mislite o Slavoju Žižku in ali bi se udeležili javne debate z njim?

2) Kako zahodno civilizacijo rešiti pred uničenjem zaradi islama in komunistov?

3) Kakšna je vloga moških v 21. stoletju?

(»O! Tole zadnje!« je ob tej dilemi vznemirjeno vzkliknila obilna gospa dva sedeža desno od mene.)

Rešite jih! Rešite jih! Ugledni gost je namesto enega samega vprašanja izbral dve. Niti z besedo ni sicer nakazal, kaj si misli o Žižku, kar je bila najbrž modra izbira. Je pa prikimal, da naj kdo kar organizira debato.

Kar pa se tiče vloge modernih moških … »Potrebujete pustolovščino – čim večjo, tem bolje! Čas je, da zopet odrinete na valove, gospodje! Če mislite, da je že vse raziskano, da ni več nobenih nepremaganih meja, se še kako motite! Marljivo bo treba delati, da kaos potenciala spremenimo v malo boljši svet. Saj prav zato so levičarske ideologije tako nevarne: ker moško udejstvovanje slikajo samo v barvah tiranije! Ne nasedajte tem interpretacijam. In mladi moški jih nikar ne izrabljajte kot izgovor, da omahnete v nedejavnost, da le ne boste koga užalili.«

V izogib vsakemu dvomu je sporočilo še naknadno utrdil: »Zberite svojo energijo, najdite tovor, ki ga ravno še lahko dvignete, in se z njim na ramenih začnite opotekati gor po hribu. In potem vam sploh ne bo treba več postavljati takih vprašanj. Toliko je problemov – rešite jih! Rešite jih!«

Da bi vam razlagal? Se mi ne da. S tem zadnjim srčnim apelom se je čas za pogovor brezprizivno iztekel. A zdi se, da se je pravi dogodek s tem šele začel. Dr. Peterson si je namreč slekel suknjič in se lotil podpisovanja knjig.

Česa takega vsaj pri nas še nisem videl. Kar iz dveh mogočnih rokavov se je pred odrom v eno strugo zlivala reka čakajočih. Videti je bilo, kot da so čisto vsi prisotni kupili vsaj en izvod gostove uspešnice ter živeli in dihali samo za to, da uplenijo njegov avtogram. Z odra so s sveže podpisano knjigo stopali vsi ožarjeni, mladenke so se držale za srce. Iz podpalubja je v zrak molela garda mobitelov, ki so skrbno beležili vsak epski trenutek.

Za srce se je po sestopu zagrabil tudi eden izmed mladeničev. »AAA!« je čedni visoki fant v črnem plašču dramatično pozdravil gručico prijateljev in ponosno razkazoval podpis. »Jaz se moram kar usesti!«

Ko se je v svojem zmagovitem žaru prav res napol zleknil na pomožni oder za kamere, sem stopil k njemu. Poprosil sem ga, naj z našimi bralci deli, kaj konkretno ga je vendar tako položilo. Nisem pričakoval, da me bo sprejel s tako nejevoljo … Oziroma še huje, da mu bom tako celostno odveč.

»Ma fora nam je bila, da je prišel,« je po malce prigovarjanja vseeno odmahnil z roko: »Smo feni, spremljamo ga že dlje … Zdaj, da bi vam pa dajal argumente, zakaj mi je fajn … To se mi pa ne da.«

Ampak za božjo voljo, sem se zdrznil, to bi bil vendar lahko prvi drobec bremena, ki ti ga je na rame pravkar položil dr. Peterson! Če se malo potrudiš, lahko naše bralce okužiš s tem virusom poguma in turbo odgovornosti, ki te očitno tako navdihuje! »Mnjaaa …« je skomignil. »Okej. Ampak se mi preprosto ne da.«

Bi morda poskusil ti, sem se obrnil še k njegovemu prijatelju, ki se je zaljubljeno oklepal uokvirjenega lista dvanajstih osnovnih pravil Jordana Petersona. »Ne,« se je namrgodil. »Člankov je itak ogromno, takšnih in drugačnih – ti kar napiši, kar ti paše.«

Več v reviji Zarja št. 48, 27. 11. 2018.