Pa smo – komaj komaj – preživeli letošnji vročinski val. Ampak naslednje poletje nas čakajo novi, najverjetneje še hujši. A stvar sploh ni brezupna, sami lahko poskrbimo, da bomo naslednja poletja doma preživljali sredi zelenih otočkov hladu in metuljev, pa čeprav v mestu. Pod zeleno streho, za zeleno fasado.
Morda ne veste, kaj je mestni toplotni otok (v izvirniku UHI, urban heat island) – preučevali so ga že na začetku 19. stoletja, še posebej vneto pa od osemdesetih prejšnjega stoletja –, a če živite v mestu, posebej v večjem mestu, ste ga najverjetneje že krepko občutili to je namreč mikroklimatski pojav v mestih, ki so poleti precej bolj razgreta od primestnih območij in podeželja. Zaradi betona in asfalta, ki absorbirata sončno toploto, zaradi pomanjkanja zelenja, ki bi to ublažilo, pa zaradi povečanja navpičnih površin stavb, saj je površina za vsrkavanje sončne toplote tako večja, hkrati pa stavbe še ustavljajo ali preusmerjajo vetrove, ki bi vas srčno radi hladili, pa ne morejo do vas.
Vroče noči ubijajo. Pod črto, v mestu je bolj vroče kot na podeželju. Še posebej ponoči je razlika v temperaturi med mestom in podeželjem precej velika. V Ljubljani – podatek je iz leta 2014 – so temperature v mestu v povprečju višje za 1,8 stopinje, najvišje razlike med mestom in okolico pa so lahko tudi do štiri stopinje.
Se ne sliši veliko? Vsekakor je dovolj, da je lahko smrtonosno – poletje 2003, ki je bilo najbolj vroče, odkar merijo, je po vsej Evropi prineslo 70.000 smrti več, od tega 300 v Sloveniji. Ne le zaradi vročih dni, tudi zaradi pretoplih noči, ko se ljudje po več noči zaporedoma niso mogli dovolj ohladiti, da bi se pošteno naspali.
A po drugi strani mestne toplotne otoke poznamo že dovolj dolgo in dovolj dobro, da vemo, kako ugrizniti nazaj: eden od ukrepov je ozelenitev stavb. Ne, rožice na balkonski ograji niso dovolj. Ozelenitev strehe, fasade ali obojega, ne zgolj na eni hiši, morda kar v celi ulici, prinese že kar občutno ohladitev.
Pa smo šli na Dunaj, kjer se s to problematiko ukvarjajo že lep čas, pogledat, kako se stvari streže.
Rešujmo svet po koščkih. Na Dunaju, pravi Christian Härtl z oddelka MA 22 (Magistratski oddelek za varstvo okolja), so meritve pokazale, da je v mestu podnevi za pet, ponoči pa za šest stopinj topleje kot v okolici. Ampak, tole je srečna okoliščina, pri urbanih toplotnih otokih ni treba, da se ves svet hkrati loti reševanja kot eden, ne, odpravljanja težave se lahko loti vsako mesto zase – ali celo samo del mesta.
Saj ni treba strašansko veliko, že če bi v kakšni dunajski četrti ozelenili deset ulic, so izračunali, če bi torej ozelenili samo zunanje fasade hiš, tiste, ki gledajo na ulico, dvoriščnih pa ne, bi že lahko zmanjšali temperaturo za skoraj štirinajst stopinj. Poleg tega v hladnejšem zraku predvidoma ne bi uživali le tisti za zelenimi fasadami, saj bi ga veter odnesel tudi v druge dele mesta.
Če pa bi ozelenili vse dunajske ravne strehe – te imajo seveda preštete, to je vendar Dunaj! – bi s tem dobili zeleno površino, ki bi bila 280-krat večja od površine dunajskega mestnega parka.
In zato se oddelek MA 22 – ki sicer počne še veliko drugih stvari – malo s korenčkom in malo s palico trudi ljudi prepričati, naj se lotijo ozelenjevanja streh in fasad. Pri obstoječih stavbah se glede zelenih streh ne da veliko narediti, pravijo, so pa zato poskrbeli, da bo pri novih drugače. Pri novem prostorskem načrtu so predpisali ozelenjevanje vseh streh, ki imajo manj kot petnajst stopinj naklona. Zelena streha gradnje ne podraži bistveno, izračuni kažejo, da je kvadratni meter zelene strehe le za okrog dvajset evrov dražji kot kvadratni meter peščene. Ko se ta vsota porazdeli po nadstropjih – teh nikoli ni manj kot deset – je podražitev na stanovanje še komaj občutna.
V novi četrti, ki jo šele gradijo – in je z okrog 10.000 načrtovanimi stanovanji in 25.–30.000 prebivalci eno največjih območij z novogradnjami v Evropi – pa so uvedli novo dovoljenje za toplotne emisije. Tako bodo morali poleg na hrup in kvaliteto zraka investitorji paziti tudi na toplotne emisije. »Mi smo kar določili, da je toplota tudi emisija, in nihče se ni pritožil,« pravi Christian Härtl. Po novem morajo za dovoljenje graditelji dokazati, da so naredili vse, da bi čim bolj zmanjšali oddajanje toplote.
Namesto šest centimetrov debele plasti prsti, toliko je zdaj minimum, so predpisali vsaj dvajsetcentimetrsko – v šestih centimetrih prsti težko zraste še kaj drugega kot trava, ta se v suši hitro posuši, veter raznese zemljo in potem od take strehe ni nobene koristi. Dvajset centimetrov zemlje pa deževnico zadrži dlje časa. Poleg tega mora biti vsaj dvajset odstotkov površine prekrite z drevesnimi krošnjami, ampak za dosego tega odstotka so jim dali štirideset let časa, da bodo mlada drevesa zrasla. Imajo tudi seznam s primernimi vrstami dreves in povprečnim obsegom njihovih krošenj.
Moj supermarket je lahko park. Investitorji so pripravljeni narediti marsikaj, da bi dosegli svoje, tako si je na primer eden zapičil v glavo, da bo zgradil supermarket med obstoječimi hišami, prav tam, kjer je bila po prostorskem načrtu predvidena zelena površina. In so se s prijaznim kompromisom srečali na sredi: mesto je dovolilo gradnjo trgovine, na njeni zeleni strehi pa je zdaj javno dostopen park za okoliške prebivalce. Tudi na drugih stavbah, včasih tudi na starih, na primer na strehi nekdanje tovarne krst, nastajajo vrtovi in parki, celo kakšen sadovnjak se najde vmes. Le da so te zelene oaze večinoma na voljo le stanovalcem.
Več v Zarji št. 37, 11.9.2018
