»Renčanje« vzorne državljanke
Država je institucija, ki naj bi ščitila svoje državljane in jim služila. Torej bi moral vsak državljan državne institucije obiskovati z nasmehom in radostjo v srcu, saj naj bi bili tam zaposleni motivirani in plačani prav za to, da mu pomagajo in svetujejo, se pravi kar najbolj olajšajo urejanje kakršne koli uradne zadeve. V kakšni izmišljeni utopični deželi že mogoče, v Sloveniji, državi z 848 zakoni in 19.701 podzakonskim predpisom, ki jih živ bog ne more več razumno spremljati, pač ne. In iskanje pravice, ki mi nedvomno pripada, tako vsaj piše na odločbi ZPIZ, je, verjemite, poleti še veliko bolj mučno opravilo.
Pravnik Andraž Teršek, zelo glasen in neposreden kritik odnosa državnih institucij do državljanov, je pred tremi leti v intervjuju v časniku Dnevnik med drugim povedal tudi tole: »Država vse bolj deluje, kot da bi bili ljudje njeni sovražniki. Z njimi ravna skoraj kot s kriminalci, ko prosijo za pravico, ki jo očitno imajo, ali naslavljajo svoj socialni interes, ki ni sporen. Država jim odgovarja, kot da bi jo hoteli oropati. Sili jih na dolgotrajno in prepogosto neučinkovito pot skozi postopke, ki jim daje občutek, kot da prosijo za miloščino, ko pričakujejo od države, da izpolni, kar jim po ustavi in zakonih očitno in nedvoumno pripada. Kot bi država želela vtisniti v ljudi občutek, da so popolnoma odvisni od njene dobre volje in kot da jim samo po sebi prav nič ne pripada že zato, ker so državljani in ljudje.«
Tegobe malih ribic. Po petnajstih letih samostojnega podjetništva, zdaj pa še z odločbo, ki mi priznava delno invalidsko upokojitev – a še ni pravnomočna in tudi ne vem, kdaj bo –, se s pravnikom Terškom seveda nadvse strinjam.
Lahko bi naštevala, koliko težav, poleg vseh drugih, ima samostojni podjetnik samo s tem, ko zgolj nekaj dni zamuja s plačilom prispevkov. To, da ti naročnik največkrat ne plača v roku, države oziroma Fursa niti malo ne zanima. Kako se z leta dolgim neplačevanjem prispevkov zaposlenim izmažejo veliki lopovi, kot je na primer Matej Raščan, ki je uničil nekoč dobro delujoče podjetje Delo Revije in hkrati z njim tudi nekaj honorarcev, je zame še vedno uganka. Meni, mali ribici, FURS vestno gleda pod prste in me ima, pa banka tudi, na črni listi.
No, bilo bi nepošteno, če ne bi povedala, da se z nekaj sreče da odložiti tudi izvršbo. Sreča pomeni, da na Fursovi strani naletite na prijaznega človeka, ki razume vaš položaj in vam da nekaj dni odloga. Če ga seveda ni preveč strah, ker ga bodo imeli za premehkega. To namreč dandanes ni vrlina.
Strah ne pozna empatije. »Problem so na eni strani ljudje, ki v sistemu javne oblasti, organov in institucij sprejemajo odločitve in jim je malo mar za logiko, razum, pravilnost, za obče dobro, za empatijo in kakovost življenja državljanov in drugih prebivalcev,« je v omenjenem intervjuju rekel Andraž Teršek, po mojem mnenju pa je razlog za to v veliki meri tudi v strahu uradnikov za lastno eksistenco. Za šankom bi rekli za lastno rit. Egoizem je prevladujoča (ne)vrednota zdajšnjega načina življenja, ki mu navadno prilepimo nalepko neoliberalizma, ta pa, če nekoliko poenostavim, z vsemi možnimi, bolj ali manj subtilnimi načini straši ljudi. Prestrašeni ljudje pa navadno ne premorejo prav veliko sočutja, še manj empatije.
Na zaslišanju. No, in v teh razmerah in pri takšnem stanju uradniškega duha si moram urejati status delno invalidsko upokojene espejevke. Po letu bolniškega staleža (s podaljševanjem vse te mesece ni bilo težav, moram reči) je moja osebna zdravnica podala predlog za delno invalidsko upokojitev. Obrazcev, ki sem jih morala nato izpolniti sama, brez prijazne pomoči gospe iz kadrovske službe podjetja, za katero največ delam, najbrž ne bi znala izpolniti. Pa nisem najbolj neuk človek na planetu, ampak kadar so isti obrazci namenjeni tako novinarki kot gradbenemu delavcu, na primer, zagotovo nastanejo težave.
Na zaslišanje oziroma obravnavo pred invalidsko komisijo – ki utegne biti hudo travmatična izkušnja, so mi povedali, sploh kadar v vas kar vnaprej vidijo simulanta, to pa je menda pogosto – sem čakala tri mesece, a je šlo gladko. Po dobrem mesecu po obravnavi na komisiji (ta je bila 21. 6., revizija pa je bila opravljena 3. 7.) je v začetku avgusta prišla odločba ZPIZ (z datumom 31. 7.), ki me z 21. 6. razvršča v III. kategorijo invalidnosti in priznava delo s krajšim delovnim časom (4 ure na dan, 20 ur na teden).
Ko veš, da si nekomu odveč. Če mislite, da v časih, ko vsi buljijo v pametne telefone in se država hvali z e-poslovanjem, to pomeni, da je moj status s tem urejen, se motite. Čeprav je vse, res čisto vse o vas zgolj s klikom dostopno slehernemu državnemu uradniku, morate vse v zvezi s svojim statusom urediti sami. In sem šla, naivno misleč, da ima odločba Zpiza v mojih rokah kakšno veljavo, na ustrezno območno enoto ZZZS uredit zavarovanje za s. p., ustrezno 4-urnemu delovniku.
Več v Zarji št. 34, 21. 8. 2018.
