V slovenskem morju so se to poletje že pojavile meduze, ki so v zadnjih letih številnejše. Uhati klobučnjaki in morska kolesca so za letos že odmrli, v tem času pa opažajo morske klobuke in morske cvetače, pravi dr. Tjaša Kogovšek z Morske biološke postaje Piran. Klobučnjaške meduze v našem morju niso človeku nevarne, vendar pa kot ožigalkarji lahko povzročijo neprijeten, pekoč občutek in rdečino na koži, zato se jim je med plavanjem dobro izogniti. V tem času so zelo številne tudi rebrače, invazivna tujerodna vrsta, ki pa ne spada med ožigalkarje in za ljudi ni nevarna. Ali bodo v prihodnosti meduze obogatile naše jedilnike, kozmetiko ali postale gnojilo za poljščine?

Meduze nam z ožigom lahko zagrenijo dopustniške dni. »Meduzam strupi služijo za obrambo pred plenilci in jim pomagajo pri plenjenju, saj z njimi onesposobijo plen. Vendar vse meduze ne opečejo enako. Klobučnjaki, ki so v našem morju, človeku niso nevarni, le redko lahko povzročijo opekline. Takšna meduza je mesečinka. Njen ožig je boleč in lahko ostane brazgotina. Ožig drugih naj ne bi bil boleč, vendar pri nekaterih lahko povzroči neprijeten, pekoč občutek in rdečino na koži. Vsaka koža se ne odziva enako.

Po naših podatkih v morju trenutno ni nevarnih ožigalkarjev, zato je skrb odveč,« miri dr. Tjaša Kogovšek z Morske biološke postaje Piran.

V tem obdobju je zelo veliko rebrač. V zadnjih dveh letih se v našem morju bolj množično pojavljajo tujerodne rebrače. »Rebrača vrste Mnemiopsis leidyi je invazivna tujerodna vrsta in je k nam prišla z balastnimi vodami. V Tržaškem zalivu so jo prvič opazili leta 2005, vendar zgolj nekaj primerkov. Od leta 2016 jo opažamo v toplejšem delu leta, od konca julija. Vendar rebrače ne spadajo med ožigalkarje, saj nimajo knidocit, torej celic, ki povzročajo ožig, in so za človeka zato popolnoma nenevarne. Čeprav rebrače in klobučnjaki niso v ožjem sorodu, telesa obojih sestavlja pretežno voda, v kar 96 do 98 odstotkih. Zaradi takšne telesne strukture lebdijo v vodnem stolpu, gre torej za planktonske organizme. Kar pomeni, da so slabši plavalci in jih na daljše razdalje prenašajo tokovi, valovi in veter. Ravno zato se ne zadržujejo na enem mestu. Kadar so razmere zanje ugodne in se ti organizmi čezmerno namnožijo, se lahko množično pojavljajo ob obali, v zalivih in mandračih.«

V morju čedalje več želatinastega planktona. V zadnjih letih je pri nas precej več meduz kot pred desetletjem ali dvema. »V številnih obalnih morjih po svetu opažamo večje, pogostejše in intenzivnejše pojavljanje želatinastega planktona. Več je meduz, ki jih k nam nosijo tokovi oziroma prinesejo balastne vode. Pri nas je ta pojav od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat smo opazili spremembe v klimi, ki sovpadajo s padcem vnosa hranil v morje in manjšim pojavljanjem cvetenja toksičnih alg. Obenem se je povečal pritisk ribištva in urbanizacije obale. Tako spremenjeni ekosistemi so ugodni za meduze, ki so evolucijsko zelo stari, preprosti in veliko bolj plastični organizmi kot njihovi tekmeci, na primer male plave ribe.«

Več v Zarji št. 34, 21. 8. 2018.