Še zlasti, če se le malce več kot dvajset kilometrov od Ženeve, tik za mejo s Francijo, skriva naravnost izjemna srednjeveška vasica, o kateri sem prebrala že marsikaj lepega in pohvalnega. Yvoire je kljub vsem bitkam in naravnim katastrofam, ki so jo prizadele v njeni 700-letni zgodovini, nonšalantno ohranila svojo zgodovinsko podobo s čudovitimi ozkimi ulicami, elegantno arhitekturo, opazovalnimi stolpi in mogočnim gradom, za nameček pa se je za sodobni čas odela še z ljubkim cvetjem, simpatičnimi trgovinicami in živahnim utripom, ki privabljajo ljudi od blizu in daleč. Za svojo urejenost je Yvoire dobila številne nagrade, kar sploh ne preseneča, saj je ob njenih čarih težko ostati ravnodušen.
Pravzaprav se nam od Ženevskega jezera sploh ni bilo treba oddaljiti, saj si ga delita Švica in Francija. Če smo še nekoliko natančnejši, od 582 kvadratnih kilometrov površine jezera Švici pripada 348 kvadratnih kilometrov, 234 kvadratnih kilometrov pa Franciji. Hecno, a povprečen Evropejec bi najbrž Ženevsko jezero avtomatično pripisal Švici in ga razglasil za največje med približno 1500 jezeri, ki jih premore ta država na stičišču zahodne in srednje Evrope. Kar drži le deloma. Kakorkoli, vasico Yvoire je mogoče doseči tudi z Ženevskega jezera, ki s svojimo rajsko podobo v obliki polmeseca že stoletja priteguje in navdihuje premnoge duše, tudi umetniške. Če pustimo Calvina, Rousseauja, Goetheja, Byrona in Shelleyja tokrat nekoliko ob strani in se posvetimo sodobnim častilcem lepot jezera, zagotovo ne moremo mimo Charlieja Chaplina in Freddieja Mercuryja. Prvi je v Veveyju preživel zadnjih 25 let svojega življenja in je tam tudi pokopan, drugega pa je očitno začaral Montreaux, sicer znan po slovitem džez festivalu, in to do te mere, da je skupaj s Queeni tu ustvaril lepo število skladb in albumov. A vrnimo se v Yvoire, do koder je po Ženevskem jezeru mogoče pripluti v velikem slogu s pogledom na brezčasno vasico in mogočne gorske verige v ozadju. Ponudnikov križarjenj z obljubami čudovitih doživetij, ki jih menda še dolgo ne boste pozabili, tu ni malo, a mi smo izbrali veliko bolj plebejski način odkrivanja vasice, ki jo velikokrat označujejo za eno najlepših v Franciji. Do nje smo se namreč pripeljali kar z avtobusom.
Turizem, star šele sedem desetletij
Amadejo V. Savojski je na tem območju že v začetku 14. stoletja sezidal več mogočnih utrdb. Bil je namreč tisti, ki je prepoznal pomembno vojaško in strateško vlogo kraja, kar je leta 1324 njegove prebivalce celo osvobodilo plačila taks in pristojbin. Ko je celotno regijo zavzel Bern, je mesto med letoma 1536 in 1591 izgubilo vojaški status, podrl se je tudi mestni zidni obroč. Še več, mogočni grad so požgali in je bil kar 350 let brez strehe. Yvoire je tako izgubila svojo moč in je postala preprosta kmetijska in ribiška vas. Kjer se je turizem začel razvijati šele leta 1950. A priznati je treba, da so se v Yvoiru turizma v zadnjih sedmih desetletjih lotili nadvse premišljeno in hkrati ambiciozno, v ospredje pa so postavili prefinjen občutek za estetiko, podrobnosti in urejenost vsakega najmanjšega kotička vasice. Če temu dodamo še trajnostno usmerjenost in skrb za naravnost božansko cvetje – Yvoire je državno nagrado za cvetje prvič osvojila že leta 1959, zatem pa se jih je zvrstilo še mnogo – rezultati nikakor niso mogli izostati. In tako se je vasica, ki bi lahko pred desetletji prav zlahka ohranila svojo nepomembnost in anonimnost, spremenila v meko za obiskovalce. A da ne bo pomote: tu ni brezglavih množic, gneče, prerivanja in vsega tistega, kar praviloma spremlja obletavanje najbolj zaželenih turističnih znamenitosti. Francozi so namreč stvari znali zastaviti tako, da so se v kraju izognili tistemu (masovnemu) turizmu, ki ga v njej niso želeli. In to jim je, roko na srce, uspelo naravnost mojstrsko in v velikem slogu!
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 46, 12. november 2024.
Galerija
Poglej vse fotografije (6)
