Tisti, ki so slišali nastope njenega Špičikuc Orchestre, pravijo, da iz 19 fantov izvablja angelske zvoke. Flavtistka in učiteljica flavte ima tudi nepozabno izkušnjo odraščanja v družini s šestimi otroki. Nadvse muzikaličen pa je tudi njen zakon s pozavnistom in multiinstrumentalistom Vidom Žgajnerjem.
Goga je tretji otrok v družini malce robinzonskega znanstvenika in odličnega glasbenika – trobentača Marjana Buha in njegove žene Tatjane, sicer medicinske sestre babice, ki je zaradi številne družine za nekaj časa pustila službo in se posvetila skrbi za otroke. Marjan ljubi neokrnjeno naravo in mir. Zato so se pri Goginih petih letih iz Ljubljane preselili v neokrnjeno vaško okolje Poljanske doline. Oče je dobil službo v podjetju v Cerknem, mama pa je bila triizmensko zaposlena z razvažanjem otrok po dejavnostih, še posebno v glasbeno šolo v Škofjo Loko, kajti pri Buhovih jabolka niso padala daleč od drevesa in so vsi otroci zelo muzikalični in izobraženi na področju klasične glasbe. »S sestro Nežo, ki je naredila velik preboj kot Neisha, sva velikokrat sedeli za starim klavirjem in ubirali po tipkah. Bilo je lepo, vendar me je bolj kot klavir mikala flavta. V ta instrument sem bila zaljubljena, odkar pomnim. Prvo mi je podaril stric, naslednjo so mi posodili v glasbeni šoli, šele pri 24 letih sem dobila svojo lepo in dragoceno flavto, za katero je oče moral vzeti kredit. Z mamo in bratom pa smo jo šli iskat na Dunaj in jo pretihotapili v Slovenijo. To flavto imam še zdaj,« se spominja.
»Odraščali smo skromno, vendar bogato z dogodivščinami. Vse dneve smo se podili zunaj, plezali po drevesih, stikali po gozdu. Takšno otroštvo bi privoščila vsakemu otroku,« pravi Goga, ki ji ni hudo, da že od začetka svoje glasbene poti ni imela vrhunskega instrumenta, kakršne danes premnogi starši kupujejo otrokom, čeprav se z glasbo šele spoznavajo. »Menim, da otrokom v nižji glasbeni šoli zadostuje osnovni model, številni starši pa jim kupujejo (pre)drage instrumente za profesionalne glasbenike,« pravi ta mlada ženska, ki se je šest let kalila na Glasbenem konservatoriju v Celovcu, kjer je dve diplomi opravila z odliko in pohvalo.
Izbrišite to izkušnjo. »Študijska leta so bila lepa, pa tudi naporna. Na sprejemne izpite sem se pripravila sama doma. Bila sem grozna, toda pozneje me je poklicala profesorica Adel Oborzil, ki me je želela sprejeti v svoj razred, saj je v meni videla strast do glasbe in material, ki ga je želela oblikovati. Na začetku je bilo hudo. Nisem znala nemško, kaj šele trdo koroško narečje. Če sem zamudila, si nisem upala v razred, ker nisem vedela, kako naj se opravičim. Stala sem pred vrati in jokala. Zamude se niso dogajale namenoma, temveč zaradi vremenskih razmer. Velikokrat sem ležala pod avtomobilom in na kolesa nameščala snežne verige, ali pa je kakšen tovornjak zablokiral pot in je bila zamuda pouka neizbežna,« se spominja. Avstrijci do slovenskih študentov niso bili tako odprti kot danes. V svetu njihove šole je bil pokojni deželni glavar Jörg Haider, ki je znal velikokrat zbosti. Profesorji pa so bili svetovljani. »Ko sem enkrat zamudila na seminar, ker mi je odpadel izpuh na avtu, sem se opravičila pred celim razredom in prosila, da bi opravljala seminar v angleščini. Sošolci so me grobo zavrnili, dvigovali roke in vse skupaj je bila katastrofa. Jokala sem kot dež, vendar me je naslednji dan profesor popolnoma ganil, ko mi je dal kuverto, v kateri sta bila radirka in svinčnik, se mi opravičil in prosil, ali lahko iz svojega srca izbrišem slabo izkušnjo ter zapišem novo, bolj prijetno. Po tistem se mi je odprlo. Nikoli mi ni bilo težko se vsak teden voziti v Idrijo, kjer sem v glasbeni šoli poučevala flavto, da sem lahko preživela,« razlaga Goga. Z učiteljico pa sta še danes veliko več kot profesorica in študentka. Veže ju globoko prijateljstvo in spoštovanje. Ko je pred enajstimi leti spoznala partnerja Vida, je že takrat vedela, da če se bo poročila, bo na poroki igrala flavto učiteljica. To se je zgodilo 13. februarja pred dvema letoma. »Bilo je nepozabno. Četudi sva poroko zaradi časovne stiske pripravila na hitro, je bil uradni del prelep, imenitna pa je bila tudi zabava v enem od ljubljanskih lokalov, kjer smo se zbrali glasbeniki z vseh vetrov. Mnogi še danes ne morejo pozabiti tistega žura,« se smeji Goga, ki ne zdrži dolgo pri miru.
Več v Zarji št. 34, 21. 8. 2018.
