Tudi za lončarske zanesenjake je bil točen datum neznanka, dokler jih komaj nekaj dni prej ni poklical tradicionalni lončar Štefan Zelko z Goričkega. »Organizatorji ne razmišljajo prav nič komercialno, kot da jim ne bi bilo mar ali celo prav, da se tja zgrne veliko ljudi,« je povedala Marjeta Lužnik, ljubiteljska lončarka, ki bi ob ponudbi vajeniške štipendije pri katerem od redkih tradicionalnih lončarjev pri nas že danes zvečer spakirala kufre, pustila službo in se vrgla v objem gline.
Domačnost vasice Soboška ves jo je osupnila z bogastvom, pod katerim so se šibile stojnice. »Pisano, tradicionalno, uporabno - enostavno krasno! Sejem in dogajanje okoli njega me je napolnilo z energijo, idejami in s pozitivnostjo.« Madžarsko podeželje, lahko bi rekli zakotje, zna očarati: nekaj luštnih bajtic na kupu, na parkirišče te usmeri vaščan v odsevnem jopiču (počutiš se kot na kakšni slovenski gasilski veselici, le da te na prizorišču pozdravi povsem sodobna džez muzika, zvečer pa krajani veseljačijo na rock komade), potem pa se sprehodiš mimo še nekaj hiš, od katerih so tiste, pred katerimi so postavljene stojnice s keramiko, zagotovo dom lončarjev, nato se ob vonjavah bograča ustaviš pred lokalno prodajalno. Tam poteka tekmovanje v kuhanju bograča, kakšnih pet ekip se pod ostrim očesom in kritičnimi brbončicami komisije poteguje za lovoriko najboljšega, samo še gostilno pustite za sabo in že zagledate prizorišče sejma.
Prevezane oči niso ovira. Kakšnih 15 stojnic je razporejenih na obvladljivem prostoru, ki ga zaokroža stara lončarska hiša in delavnica, spremenjena v mini muzej. Potem ko pokukate, kako so lončarji živeli včasih, se lahko na vretenu pred hišo preizkusite še sami – glina in voda sta pripravljeni, vse skupaj pa je brezplačno. Lahko pa poskrbite, da v škatlici za prostovoljne prispevke malo zacinglja.
Na sredi prizorišča je pogostitveni del, kjer v stari glineni peči pečejo mini pice. Na testo iz polnozrnate moke polagajo različne nadeve (skuta, zelenjava, šunka) in vam jo spečejo na licu mesta. »Da sem lahko naročila nadev brez mesa, sem uporabila prevajalnik na telefonu. Škoda, da nismo imeli prevajalca, saj bi z veseljem debatirali z ustvarjalci teh prekrasnih izdelkov in tako bi bila naša izkušnja popolna!« opisuje Marjeta Lužnik, ki je bila navdušena tudi nad prireditvenim delom, kjer so na petih vretenih potekala tekmovanja.
»Našla sem si mlade »prevajalce«, da so mi dogajanje vsaj malo raztolmačili. Prvi dan so tekmovalcem - lončarjem zavezali oči, vsem so stehtali isto količino gline in morali so narediti cilinder – to je osnovna oblika. Zmagal je tisti, ki je naredil višjega. Pri naslednji tekmovalni nalogi so si tekmovalci lahko vzeli poljubno količino gline, iz nje pa so morali narediti tri čim bolj identične posode – kakršnekoli. Naslednji dan so morali narediti skledo premera 33 cm – ampak brez metra!
Več v Zarji, št. 32, 7. 8. 2018