Dolžna pa sem pohvalo kdo ve kateremu snemalcu, kdo ve kateremu studiu, ki ga je med dirko po Pirenejih povzemal naš drugi program. Pravzaprav imam slabo vest, kajti ko sem se na drugem programu prilepila na prenos Toura, je šla veledirka že počasi h koncu. Ampak bacil se je v hipu izkazal za smrtonosnega. Ko sem enkrat začela, sem trmoglavila z gledanjem slavne dirke vse tja do konca pod Slavolokom zmage. Pravzaprav skoraj čisto do konca. Pred razglasitvijo sem preklopila na drug program. Srce me je bolelo, ker sem vedela, da Primoža ne bo na stopničkah.
To je seveda sramotno od mene, sramotno in nevredno v več pogledih, ki mi jih ni treba opisovati. Mislim pa, da krivda ni čisto moja. Bacil, ki me je okužil, se je imenoval komentiranje. S seboj je tovoril tisto nemogočo lastnost pretežne večine slovenskih športnih komentatorjev: preveč nerealno navijaško zbujanje pretiranih upov. Ko se upi izjalovijo, saj zato se jim reče pretirani, se počutiš pač opeharjenega. Ni me sram priznati, da sem se v soboto po petkovem kronometru, ki ga je Primož odpeljal s premalo moči za dovolj visok izkupiček v točkah za tretje mesto, počutila prav to: opeharjeno in hkrati me je bilo tega dejstva strašno sram. Beda. Beda na kubik, a prisežem, da nisem bila kriva jaz. Tista dva dneva dirke v Pirenejih ter njun komentar in predvsem drugi dan, ki ga je Primož dobil z zmago, kakršne zaživa zagotovo ne bom nikoli več doživela, sta mi vbila v glavo ne le nerealno pričakovanje, ampak še mnogo več: prepričanje, da tretjega mesta Primožu po nori pirenejski zmagi ne more nihče več vzeti: da je sicer treba še enkrat voziti na vso moč, ampak glavno je že za nami. Primož je vendar sijajen sprinter! Mala malica. Kolajna je naša! Bravo, Primož! Bravo tretje mesto! Bravo Slovenija! Precejkrat je bilo omenjeno celo drugo mesto: Primož – srebrn? Čisto mogoče, seveda z nekaj sreče.
Potem se je izkazalo, da sploh ni bila mala malica. Da Primoževo sicer sijajno osmo mesto v sprintu za bron na Touru žal ni zadoščalo, da ga je etapa preveč izčrpala in da so bile morebitne sanje celo o srebru navadno navijaško pretiravanje. Da torej tudi tretje mesto vnaprej sploh še zdaleč ni bilo oddano Primožu. Tako besna nase in predvsem na komentatorja že zelo dolgo nisem bila. Namesto da bi norela od ponosa, da je naš fant na Touru četrti, torej sanjsko odličen, sem kuhala nekakšno od zunaj vsiljeno mulo.
Tako se, fantje s TV, ne dela!
In zdaj še drugi sanjski vtis od tam, ki ga ne bom nikoli pozabila. Obisk Pirenejev iz zraka. Prenos je bila spretna kombinacija sanjskih visokogorskih posnetkov in tekmovalnega teka pod njimi, se pravi ob njih in po njih. O Pirenejih slišim razmeroma pogosto, ne sicer tako pogosto kot o Alpah, pa vseeno. Zdaj končno vem, kakšni Pireneji v resnici so, in seveda so neizmerno mogočni in prelepi. Zdijo se mi pogosto tudi precej drugačni od Alp. Alpe so same ljube špičke. Sama nabodala. Našpičeni in zašpičeni do onemoglosti. Če na trdo sedeš nanje iz zraka, ti naredijo obvezno luknjo skozi rit v trebuh. To storijo včasih sicer tudi Pireneji, a na drug način. Ko so zaobljeni, so pogosto zaobljeni drugače kot naše visokogorje, nekako mehkeje. Drevja tam sploh ni: nežna trava se tik pred vrhom ljubeznivo in gladko, z nežno samoumevnostjo izlije v kamen. Še izgubljenih samotnih skal ni videti skoraj nikjer. Vsaj tako so nam kazali.
Kmalu potem je prišla vest o smrti Oliverja Dragojevića. V Jugi, ki sem jo živela dolgo vrsto let, je bil eden mojih najljubših pevcev, morda celo najljubši. Nanj si legel kot na mehko blazino in si ob njegovih pesmih spočil in napolnil pljuča. Življenje se je za hip zazdelo neskončno preprosto, spokojno, očarljivo mediteransko: neskončna čudežna modrina morja, ribe in melanholija. Kaj hočeš več? Mislim, da je imel Oliver prelepo življenje. Takšno življenje je luksuz, in da ga lahko uživaš vse do smrti, te morajo imeti bogovi neskončno radi. Smrt? Kaj je to sploh takega? Umrli bomo itak vsi.
Majčkeno me žalosti le, da so ga na njegovi ljubi rodni Korčuli, v Veli Luki, pokopali v zemljo. V klasični grob. Tja, se mi zdi, Oliver Dragojević sploh ne sodi. Njegov pepel sodi v morje: svoji k svojim, se pravi temu, in če je kdaj kdo, kak ribič, kak pesnik, kak pevec za začetek svoje večnosti spadal v morje, je to daleč na prvem mestu Dragojević. Tja bi bilo treba stresti njegov pepel.
Čez vse pa je bilo seveda slovo v Splitu v torek proti večeru. Nekako je malce sprevrženo spominjalo na nogometno slavje hrvaških nogometašev pred komaj peščico dni. Slovo Splita od svojega velikega pevca, spet so se zbrali ljudje iz vse Hrvaške, je bilo najveličastnejši pogreb, kar sem jih doživela kadarkoli doslej. Koliko ljudi se je zbralo na splitski Rivi, je težko natančno ocenjevati. Toliko jih tista znamenita obala doslej zagotovo še ni doživela. Robustna rjava lesena krsta za razpelom, okrašena le z velikanskim belim šopom cvetja na pokrovu, je med najožjimi svojci in intimnimi prijatelji med zbranim ljudstvom potovala iz cerkve svetega Frana pa vse do Tuđmanovega trga, kjer so jo vkrcali na eleganten velik katamaran Jadrolinije z Reke: katamaranu se je reklo Vida. Med potjo tja so mu ob cesti prepevale številne dalmatinske klape in povem vam, da takšnih tenorjev in baritonov, kakršni so kdaj pa kdaj zadoneli iz njih, tudi še nisem slišala. Morje pred obalo je bilo na gosto nakrcano z barkami in drugimi ladjami vseh vrst: od častne olivnozelene vojaške ladje do velike čezoceanke, ki se je najbrž po naključju tudi znašla tam. Morje bark. Ko je med sončnim zahodom Vida izplula iz pristanišča proti Korčuli, so za njo in ob njej odplule proti Veli Luki tudi vse tiste, zdelo se je stotine bark, večina je bila podobna Oliverjevi, ki je pevcu najbrž pomenila življenje. Bistvo življenja, najdragocenejše v njem.
Več v Zarji št. 32, 7. 8. 2018.
