Na reki Dragonji, ste to vedeli, je bilo nekoč kakšnih petdeset mlinov. Ostanki nekaterih so – menda – vidni še dandanes, kakšen je pa celo obnovljen. Kaj te še tako ponese v preteklost kot nostalgična fotografija starega mlinskega kolesa? Nujno morava najti kakšen mlin, sem rekla fotografu. Šimnu so se zaiskrile oči. In sva šla na lov.
Pač, v dolini Dragonje je nekoč raslo žito, od tod potreba po vseh teh mlinih. Raslo pa je še marsikaj drugega, pove Ivo Kastelič, domačin, ki dobro pozna zgodovino svoje doline. Tam je zrasla prva zelenjava, tam je najprej dozorelo sadje. Dolina Dragonje je bila Kalifornija Avstro-Ogrske, pravi. Preden so zgradili cesto Koper–Izola–Piran, so zgodnje pridelke vozili v pristanišče, od tam pa s parnikom v Trst in potem z železnico na Dunaj.
Pristanišče, pove Ivo Kastelič, je bilo pa spodaj pri rudniku. No, v Sečovljah, kjer bil do leta 1972 rudnik črnega premoga. Najnižja točka rudnika je bila 500 metrov pod morjem in sečoveljski solinarji ga niso marali, pritoževali so se, da se jim zaradi rovov ugrezajo solna polja. Med obema vojnama so se celo pravdali po sodiščih. Predstavljajte si, kakšen odličen potencial za časopisne naslove daje sodna bitka med zagovorniki črnega in branilci belega zlata.
Kaj se je po zaprtju zgodilo z rudnikom? Nič, še vedno je tam. Potem ko ga je zalilo morje, so ga zaprli in zdaj potihem propada ob nežni spremljavi občasnih predlogov, kako bi se ga dalo oživiti ali narediti iz njega znamenitost – muzej, restavracijo, karkoli. Razen domačinov danes še komaj kdo ve zanj. Ampak dokler je rudnik deloval, so bili samo možje iz okoliških vasi premalo. Takrat je v te kraje prišlo veliko rudarskih strokovnjakov iz Zasavja, ki so se potem, ko so rudnik zaprli, preusmerili v druge poklice, zato ima veliko družin v teh krajih korenine v Zasavju.
Medved je hodil po prstih. Ko so kmetje začeli opuščati kmetovanje in si poiskali službe – dobro se je dalo zaslužiti v rudniku, solinah, pa v nekdanji ladjedelnici v Piranu, pozneje v Tomosu, Luki Koper –, se je dolina spet zarasla. Z gozdovi se je vrnila divjad in zdaj lahko tam srečate divjega prašiča, najbolj podjetne srne pa prodrejo vse do Izole in Kopra. Kar vemo po tem, da obstaja kar nekaj posnetkov srn, ki plavajo v morju, in občasen dramatičen članek o tem, kako so katero reševali iz vode. Da so v bližini izolske bolnišnice videli celo stopinje medveda, se spominja Kastelič. A je bil očitno zelo diskreten medo, ker o tem ni zapisov.
Več v Zarji št. 30, 24.7.2018
