»Puberzver je pogosta živalska vrsta. V družini se pojavi kar naenkrat, približno trinajst let po prihodu dojenčka,« piše v knjigi Puberzver – prigode iz družinskega življenja nemškega novinarja in pisatelja Jana Weilerja. Seveda je takoj jasno, da gre za pubertetnike, ki najedajo živce bližnji in daljni okolici, pri tem pa nikoli ne veš, kdaj jih bo minilo. Če jih sploh bo. Nekateri ostanejo delni pubertetniki v pozno starost, kar mogoče niti ni tako slabo. Odvisno pač od tega, kateri del zverinega repa vlečejo za seboj. Če sta to zmerna odštekanost in trmasto vztrajanje pri norih sanjah, lahko naredijo lepo kariero.
Točno opoldne prejšnji četrtek se je v knjigarni zbrala zajetna četica puberzverskih staršev – za začetek Valentina Smej Novak, ki je knjigo prevedla pa tudi izdala v svoji Založbi Vida (nekje v ozadju se je motal tudi drugi del založbe Luka Novak) in je mama treh otrok, pa Goga Sredojević, ki je pogovor vodila (in ima dva potencialna požiralca živcev), ter glavni sodelujoči Boštjan Romih, ta je globoko vzdihnil, da se tudi pri njih »že začenja«. Iz Rosine sobe, štirinajst jih ima, se že valijo oblaki parfuma, vrag vedi, kaj hočejo puberzveri prikrivati z vsemi temi divjimi vonjavami. Dan ima enajst let in kaže, da bo trši oreh od Rose, Lila pa bo z navalom hormonov še malo počakala. Nekateri od staršev so se prizanesljivo nasmihali. Drugi tudi ne. A je ta preklemanska puberteta res takšna krvoločna zver?
Kako si je Weiler predstavljal puberteto. Jan Weiler je enainpetdesetletni nemški novinar in pisatelj, ki so mu rojenice v zibko položile dokajšnjo zalogo humorja, ki pride pri ravnanju z najstniki zelo prav. Z ženo Italijanko imata dva otroka, Karlo in Nika, vzgojena sta nekje med nemško trdoto in južnjaško razigranostjo, in upala sta, da bo šla puberteta mimo po vnaprej določenem konceptu. Jan si je na primer predstavljal, kako bo ravnal, ko bo Karla pripeljala domov svojega prvega fanta in mu bo odprl vrata. »Pred mano stoji križanec med Thoronom, Hogarjem Groznim in Asteriksom ter vpraša, ali je Karla doma. Odgovoril mu bom: 'Ah, kolega, najprej test primernosti.' Ta vsebuje vprašanje, kaj je po poklicu oče, kakšne so njegove politične preference in kakšen avto vozi,« piše avtor in našteva še druga izpitna vprašanja, tudi to, katere butaste nadaljevanke gleda. Skratka, vsekakor mu je nameraval temeljito zagreniti shajanje s svojo hčerjo, in če ga še zmeraj ne bi dovolj prestrašil, bi mu dovolil, da gre z njo v kino, in med predstavo bi Karlo vsaj osemkrat poklical, da bi poizvedel, ali je kandidat za bodočega zeta še tam. No, tako si je predstavljal. Potem pa sta šla z ženo k prijateljem na večerjo, odprla so se vrata in skozi dnevno sobo je priletela brez pozdrava mozoljasta silvestrska raketa ter šele na očetov ukaz podala gostoma svojo mlahavo tačko. In tudi vsa nasršena, potem ko je naredila primeren cirkus, izginila. Jan je po kratkem postopku doumel, da se otroci, ki jih imaš v spominu kot ljubka očarljiva bitja, ki ti sedijo v naročju in pripovedujejo o barbikah in Hani Montani, v zelo kratkem času spremenijo v smrdeče pošasti (fantje) ter histerične amazonke (punce).
No, in se je zares začelo tudi pri Weilerjevih doma. Jan si je reševal kožo tako, da se je postavil v vlogo raziskovalca puberzveri in skušal gledati na vse skupaj zviška, pri tem so bile primeren ventil seveda tudi kolumne, ki jih je pisal. Sčasoma jih je objavil v knjigi, ta je doživela v Nemčiji 23 ponatisov, dve nadaljevanji in za povrh še film.
Utapljanje v hormonih.
Več pa si preberite v 27. številki revije Zarja, ki je izšla 3. julija 2018.
