Pravi svetovljani ne poznajo ovir in težav pri ustvarjanju in sporazumevanju. To se je pokazalo tudi pred kratkim, ko je Chris Williams obiskal Slovenijo v vlogi kulinaričnega ambasadorja ZDA. In o tem smo se lahko prepričali, ko smo ga opazovali pri delu v šolski kuhinji Višje šole za gostinstvo in turizem v hotelu Astoria na Bledu. Jedi, ki jih je pripravil s študenti te šole, so bile pravo sporočilo: kulinarično ustvarjanje nas povezuje in navdušuje. Krožnik s pridihom orientalske kuhinje, domači pehtranovi štruklji in slikoviti vegetarijanski krožniki, ki bi jih lahko postregli kjer koli na svetu: vse se je povezalo in na koncu intenzivnega delavnika so bili zadovoljni vsi.
Iz Teksasa v Slovenijo. Chris Williams je leta 2012 v muzejskem predelu Houstona v Teksasu odprl restavracijo Lucille's, poimenovano po slavni prababici (več o njej v okvirju). Številne jedi še vedno pripravljajo po njenih receptih, le nekoliko prilagojene današnjemu času. Leta 2015 je Williams postal ameriški kulinarični ambasador in že kmalu zatem obiskal Slovenijo. Letos je v ambasadorski vlogi ponovno prišel k nam in bil enako navdušen kot prvič. »Pri vas sem navdušen nad vsem, kar vidim: svežo ponudbo na tržnicah, barvami in okusi pridelkov. Vse je precej drugače kot pri nas, kjer še vedno veliko ljudi kupuje zelenjavo v marketih in je pridelana industrijsko. Mnogi poskušamo zdaj obuditi to, kar je pri vas samoumevno. Enako velja za kuhanje: za nas je vaš način priprave jedi in strežbe nekakšen slow food, ki ga pri nas skušamo šele uveljaviti. Vaš odnos do hrane je iskren, o njej razmišljate in videti je, kot da vsak kuhar želi dati od sebe najboljše. Vse to mi je zelo blizu. Zase lahko rečem, da se počutim dobro le, če sem v stiku z zdravo in svežo hrano. Ne privlači me manipulirana hrana, polna hormonov. Preprosto mi ne vzbuja teka.«
Williamsu meso v kuhinji ne pomeni velikega izziva, raje ima zelenjavo, ki jo pridela sam. In zato je bil tudi navdušen, ko se je z Gregorjem in Janom, študentoma blejske šole, sprehodil po bogato založeni ljubljanski tržnici. Obisk je bil namenjen iskanju navdiha za skupinsko kulinarično delavnico, jedilnik je nastajal sproti, ob ponudbi na stojnicah. »Pokazala sta mi na primer mlad krompir kifeljčar … Res ga moraš poskusiti, zdaj je sezona zanj, lahko ga narediš tako ali drugače, sta mi razlagala. Pri nas je težko srečati takšno navdušenje, bolj kot domači pridelki ljudi navdušujejo globalizirane stvari, na primer ribe iz Japonske. Bilo je čudovito videti njuno navdušenje in strast, to izkušnjo bom z veseljem odnesel s sabo.«
Več si preberite v tekoči številki revije Zarja, ki je izšla 3. julija 2018.
