Švedska kraljica Silvija ni pogosto v časopisih, ko pa se je na začetku januarja znašla na naslovnicah – ne samo švedskih časopisov – to ni bilo zato, ker so jo, domnevno zaradi hudega prehlada, odpeljali v bolnišnico, temveč zaradi nečesa, kar je povedala v dokumentarcu švedske televizije. Tole je izjavila triinsedemdesetletna kraljica: v stockholmski palači Drottningholm, kjer prebiva kraljeva družina, straši. Ampak ne, prebivalci ne vreščijo od groze, je hitela dodat: »To so prijateljčki. Zelo prijazni so, a včasih začutiš, da nisi sam … Ampak ni nas strah.« Če vi niste tako pogumni, ne berite naprej! Obdelali bomo vse, od krvavih madežev, ki nočejo izginiti, do žensk z glavo pod roko. Prijazni duhec Kasper vsekakor ne živi več tukaj.
Je imela kraljica vročino, ko je omenjala duhove? No, Silvija vsekakor ni ne prva ne edina, ki jih videva. V isti oddaji, posvečeni gradu Drottningholm, zgrajenem v 17. stoletju, tudi njena svakinja, kraljeva sestra princesa Christina, priznava: »V tej hiši je toliko energije, čudno bi bilo, če ne bi privzela take ali drugačne oblike. Pri vseh starih hišah obstajajo zgodbe o duhovih. Skozi stoletja so v njih živeli ljudje in njihova energija ostane.«
Strahovi v barvah. Najbolj znani duhovi iz švedskega kraljevega gradu so trije: Sivi mož, Bela dama in še eden, za katerega ne vemo, kakšne barve je, ker je neviden. Sivi mož, najstarejši od duhov, je precej ekskluziven, ne druži se s komer koli, se pa menda prikaže vsakemu švedskemu kralju vsaj enkrat v njegovem življenju. Sedanji kralj Karl Gustav ni povedal, ali ga je že videl.
Videti Belo damo ni dobro, vsaj ne za kraljevo družino, to naj bi namreč pomenilo, da bo eden od njih umrl. Po eni od teorij naj bi bila Bela dama Agnes iz Orlamünda, nemška grofica iz 13. stoletja. Agnes, če je res ona, je zelo nemiren duh, videvajo jo tudi po drugih evropskih gradovih.
Nevidni človek se najraje drži knjižnice. Še nihče ga ni videl – jasno - številni pa trdijo, da so začutili njegovo prisotnost.
Švedi – človeka srce boli, da mora to povedati – nimajo posebno impresivnega seznama duhov. Najgosteje je z duhovi posejano župnišče iz 19. stoletja v vasici Borgavattnet. Vasica na severu ima samo okrog petdeset prebivalcev in se ponaša z največ duhovi na glavo prebivalca. Župnišče je danes hotel, v katerem lahko gostje slišijo stopinje in premikanje pohištva, najhujše, kar se jim lahko zgodi, pa je to, da jih nevidna roka prekucne iz gugalnika. Amaterji, saj smo rekli.
V gradu Svaneholm na jugu dežele po dolgih hodnikih ponoči tava danski kralj iz 16. stoletja, Friderik II., in išče svojo izgubljeno ljubezen, čeprav mu ženske družbe pravzaprav ne manjka, tam namreč rade pohajajo tudi Bela, Črna in Siva dama. Sivi menih, ki so ga v gradu umorili v 15. stoletju, je pa prav prijazna dušica, saj menda včasih zaposlenim pomaga po stopnicah prenašati težke stvari.
Zares grozljivo zgodovino ima stari del Stockholma – na glavnem trgu starega dela mesta je dal danski kralj Kristjan II., ki je leta 1520 vdrl v deželo, pobiti švedske plemiče, ki so nasprotovali njegovi vladavini. V stockholmskem pokolu je umrlo 92 plemičev, ki so jih po ukazu krvoločnega Danca obesili ali obglavili. V spomin na dogodek lahko vsako leto v nočeh med 7. in 9. novembrom med tlakovci na trgu vidite teči potočke krvi. Rdeča hiša ob trgu ima vzidanih 92 belih kamnov, ki naj bi predstavljali umorjene plemiče. Legenda pravi, da če katerega od kamnov odstranijo, bo duh moža, ki ga kamen predstavlja, začel strašiti po Stockholmu.
Po njem veš, da je božič. Švedska Silvija ni edina kraljica, ki videva duhove – je pa edina, ki o tem javno govori – strogo neuradno naj bi kar nekaj duhov srečali že tudi britanska Elizabeta II. in člani njene družine, med drugimi njena sestra, princesa Margareta, in najstarejši sin, princ Charles.
Buckinghamska palača, uradna kraljičina rezidenca, je z duhovi pravzaprav revna, najpogosteje omenjajo dva. Zelo star je duh meniha z verigami, ki na teraso palače prirožlja le enkrat na leto, za božič. Pred palačo je na tem mestu stala opatija in menih, ki nosi rjavo kapuco in nikoli ne pokaže obraza, je bil očitno vklenjen v eni od zaporniških celic. Kar nekaj stoletij mlajši je nesrečni duhec majorja Johna Gwynna, zasebnega tajnika kralja Edvarda VII. (ki je vladal čisto na začetku 20. stoletja, 1901–1910). Major se je ločil od žene v času, ko ločitev še ni bila nekaj običajnega, visoka družba ga je izobčila in zato se je osramočeni vojak v svoji pisarni ustrelil v glavo. Miru pa ni našel, usodni strel še vedno odmeva po hodnikih.
Gremo na lov. Zasebno prebivališče kraljeve družine, grad Windsor (prebivališče kraljev že od 11. stoletja), pa po drugi strani naravnost prekipeva od duhov, kakšnih petindvajset blodnih duš so našteli tam okoli. Najslavnejši je duh kraljičine soimenjakinje Elizabete I., ki rada obiskuje knjižnico. Njene odločne korake po golih deskah slišite že nekaj časa prej, preden v sobo samozavestno privrši kraljica sama, oblečena v črno obleko s črnim čipkastim ogrinjalom čez ramena (tudi sedanja kraljica Elizabeta, takrat še princeska, jo je menda videla). Njen oče Henrik VIII. pa raje šepa po galerijah notranjih dvorišč in za seboj vleče svojo z gnojnimi čiri posuto nogo. Včasih ga lahko slišite tudi ječati. Ali pa pri kakšnem oknu ugledate bledi obraz njegove druge žene, obglavljene Ane Boleyn.
Duhove lahko srečate tudi drugod na posestvu, po parku na primer razsaja demonsko rogato bitje, ki prinese bolezen in smrt vsakomur, ki ga ugleda. To je Herne the Hunter, lovec Herne, najboljši in najljubši lovec kralja Riharda II. Herne je nekoč rešil življenje kralju, ki ga je napadel obstreljeni jelen, vendar je bil pri tem sam smrtno ranjen. Ob umirajočem lovcu se je pojavil srhljiv temni mož, ki je trdil, da ga lahko reši, in hvaležni Rihard ga je prosil, naj to stori. Možakar je jelenu odrezal glavo in jo nataknil na Hernovo telo. Lovec je res ozdravel, toda srhljivi možakar je bil sklenil tudi dogovor z drugimi lovci, ki so bili ljubosumni na Hernove uspehe, zato je ozdravljeni Herne izgubil vse svoje lovske sposobnosti, pa je potem v obupu šel in se obesil na mogočen hrast v windsorskem parku. Lovci pa so svoj pakt s skrivnostnim možem drago plačali, morali so se pridružiti Hernovemu lovskemu tropu in zdaj z njim in njegovimi črnimi psi lovijo vsako noč. Če slišite, da se vam lovski trop približuje – naznanjajo ga tuljenje lovskih psov, bliskanje, divji veter v krošnjah, rožljanje verig in donenje zvonov – tecite, bežite, kajti če vas ujamejo, boste morali za vekomaj loviti z njimi.
Krotkejši je duh kralja Jurija III., »norega kralja«, ki je bil med napadi duševne bolezni v hišnem zaporu, ta samo nemo zre skozi okna svojih nekdanjih soban pod kraljevo knjižnico. Nabor windsorskih duhov je zares pester, pot vam lahko prekriža trmast fantič, ki ogorčeno tuli: »Danes nočem na lov!«, ali pa gardist, ki se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja ustrelil – potem ko je ponoči na straži videl, kako se marmorni kipi premikajo.
Kraljice zgoraj brez. Na gradu Sandringham, kjer kraljeva družina preživlja božične praznike, imajo poltergeiste. Menda. Še princ Charles se je v osemdesetih nekoč pritoževal nad nenadnimi piši ledenega zraka, drugi pa so poročali o knjigah, ki same letijo s polic, božične voščilnice lahko nenadoma dobijo krila in poletijo po sobi, luči se same prižigajo in ugašajo, nevidna roka s postelje potegne odejo, po hodnikih odmevajo fantomske stopinje in nenavadno krehanje. V Sandringhamu imajo tudi uro, ki se ne meni za čas, njeni kazalci se gibljejo po lastni volji, povsem neodvisno od urnega mehanizma.
Po hodnikih škotskega gradu Balmoral, kjer družina preživlja poletja, se sprehaja John Brown, zvesti služabnik ovdovele kraljice Viktorije, s katero sta si bila, tako so takrat šepetali, več kot samo blago naklonjena. Menda naj bi bila celo skrivaj poročena. Viktorija, ki je umrla mnogo let za njim, je pokopana s kodrom njegovih las, njegovo fotografijo, več njegovimi pismi in prstanom, ki ji ga je dal. Postavni Škot po Balmoralu korači v kiltu. Morda išče svojo kraljico, ki pa je tam še niso opazili. Pravzaprav je Viktorija ena redkih britanskih kraljic, ki se po smrti ne sprehaja okrog.
Številne njene predhodnice pa v grobu očitno ne najdejo miru – lady Jane Grey, ki je bila kraljica samo devet dni in je končala na morišču, se okrog božiča pojavlja na gradu Bradgate, kjer je preživela otroštvo, med letom pa se zabava s strašenjem po številnih drugih gradovih. Včasih pride z glavo. Včasih pa ne. Na obletnico svoje smrti, 12. februarja, včasih pride v londonski Tower in brez glave stoji na strehi stolpa, vendar je tam že več desetletij niso videli.
Na gradu Rising v Norfolku v zimskih nočeh odmevajo kriki in poblazneli smeh kraljice Izabele – njen sin Edvard III. jo je z obtožbo, da je umorila kralja Edvarda II., v hišnem priporu imel ujeto dolgih 27 let. Na koncu se ji je zmešalo. Taista Izabela naj bi se pojavljala tudi na nekem londonskem pokopališču, kjer si občasno skoči v lase z lady Alice Hungerford. Menda se ne moreta zmeniti, katera je lepša, pa se povsem nekraljevsko stepeta.
A skoraj noben kraljevski duh ni tako nepopravljivo potepuški, kot je blodna duša Marije Stuart, sodobnice Elizabete I., bolj znane kot Marija I. Škotska. Kraljica je postala, ko je bila stara šest dni, umrla je pri štiriinštiridesetih na morišču po ukazu svoje sorodnice Elizabete. A je v svoje kratko življenje stlačila toliko obiskov gradov, da je v Angliji in na Škotskem še komaj kakšen grad ali dvorec, kjer je ne bi videvali. Čeprav ji je rabelj odsekal glavo, je njen duh zelo zadržan in se gospa praviloma nikoli ne pojavi z glavo pod pazduho. Ima pa grdo navado, da se tam, kjer so nekdanje gradove spremenili v hotele, gostom rada postavi ob posteljo. Včasih celo sede nanjo. Ali pa na gosta.
Seveda pa niti poskočna Marija ne dohaja neskončne razpršenosti kluba pokojnih žena Henrika VIII.
Več v Zarji št. 3., 17. 1. 2016
