Popolnoma jasno je, da si v Sloveniji ne želimo gensko spremenjenih organizmov (GSO). A pravna praznina je prej tako rekoč dovoljevala njihovo gojenje in pojavljanje tudi tam, kjer jih nočemo. Ker jih Slovenija kot članica EU ne more popolnoma prepovedati, je te dni sprejela zakon o soobstoju GSO z drugimi kmetijskimi rastlinami. Po mnenju velikega dela civilne družbe je dober, ker naj bi v praksi gojenje GSO močno omejeval. Najnovejše raziskave o gensko spremenjeni hrani namreč niso pokazale nič dobrega, vik in krik pa so končno zagnali tudi v ZDA.
Gensko spremenjeni organizmi so zdaj tudi slovenska stvarnost. V parlamentu so te dni sprejeli zakon o soobstoju GSO z drugimi poljščinami. Slišati je absurdno, a menda naj bi prav zakon ZA soobstoj GSO z drugimi rastlinami našemu in vašemu sosedu dejansko preprečil njihovo gojenje. Tudi ministrstvo za kmetijstvo je jasno poudarilo, da vlada s tem zakonom ne dovoljuje GSO, ampak le ureja takšno pridelavo. »Zakon smo potrebovali, ker smo bili pred njegovim sprejetjem glede GSO goli in bosi. Tudi zdaj je to zakon, ki sodi med najbolj omejevalne v Evropi. Da je to res, priča dejstvo, da so z zakonom nezadovoljni prav tisti, ki v Sloveniji propagirajo GSO,« pravi Anamarija Slabe z Inštituta za trajnostni razvoj, njenemu mnenju pa se pridružujejo tudi Zveza Biodar, Umanotera in Greenpeace Slovenija. »Za sajenje gensko spremenjenih rastlin je treba med drugim pridobiti celo dovoljenje soseda, kar je, če upoštevamo slovensko miselnost, zagotovo najtežje premostljiva ovira,« malce v šali doda Slabetova.
Zanimivo je, da genetska in biotehnološka stroka v Sloveniji ni zadovoljna s tako strogim in omejevalnim zakonom, pa tudi ne z dejstvom, da je Slovenija »zastavonoša« v gonji proti GSO, češ da za takšen odpor do gensko spremenjenih organizmov ni nikakršne potrebe. Med agitatorji za gojenje gensko spremenjenih poljščin v Sloveniji sta še posebej glasna profesorja z Biotehnične fakultete v Ljubljani dr. Branka Javornik, redna profesorica za genetiko in biotehnologijo, ter dr. Borut Bohanec, redni profesor za žlahtnjenje rastlin in rastlinsko biotehnologijo. Celo njuni študentje se pritožujejo, da profesorja »nasilno in zelo usmerjeno« propagirata GSO in jim ne dovoljujeta nikakršnih pomislekov.
»To, da je prav prof. Branka Javornik predsednica znanstvenega odbora za namerno sproščanje GSO v okolje, je skoraj tako, kot da bi pedofila postavili za sodnika, ko bi sodili pedofilu,« je v svojem pismu javnosti ogorčeno napisala Manca, študentka omenjene fakultete.
Veter in žuželke ne upoštevajo zakonov
Kako je mogoče, da se mnenje teh dveh profesorjev tako zelo razlikuje od mnenja večine strokovnjakov, ki opozarjajo, da na območju Slovenije zaradi razdrobljenosti in majhnosti kmetijskih parcel pravzaprav ni mogoče vzpostaviti varnega nadzora nad širjenjem GSO med druge rastline? Na to, da so gensko spremenjene rastline za Slovenijo napačna smer in da nadzora še teoretično ni mogoče vzpostaviti, kaj šele praktično, je opozoril že glavni inšpektor za kmetijstvo Matjaž Kočar. Kajti veter in žuželke, ki prenašajo cvetni prah, ne upoštevajo zamišljenih in premajhnih varovalnih pasov, temveč se ravnajo po zakonitostih narave.
»Zdaj moramo biti še posebej pozorni. Sprejeti zakon je dobra osnova, vendar pa bomo učinkovito zaščito dosegli šele s sprejetjem ustreznih podzakonskih aktov, predvsem tistega o varovalnih pasovih med posevki z gensko spremenjenimi rastlinami in tistimi območji, na katerih bodo posejane druge poljščine. Pri določanju širine teh pasov je treba upoštevati vse razmere v Sloveniji (geografsko-podnebne dejavnike, drobno posestno strukturo, gosto naseljenost s čebelami ...),« dodaja Anamarija Slabe v imenu že omenjenih organizacij civilne družbe. Prav tako je po mnenju teh organizacij nesprejemljivo določilo, po katerem je treba pridelek oziroma živilo označiti kot GSO, če vsebuje 0,9 odstotka GSO. Njihovo stališče je, da bi morala ta označba veljati že za 0,1 odstotka vsebnosti GSO v živilu.
Mati se je zbala lastnega otroka
Vse te zahteve v podzakonskih aktih (večina bi jih izhajala iz posebnosti Slovenije) naj bi učinkovito ovirale morebitne slovenske kmetovalce z GSO. Prav to je glavni cilj predstavnikov civilne družbe: preprečiti, da bi se odprla Pandorina skrinjica.
Sodobna Pandorina skrinjica genskega inženiringa – ki prenaša gene iz ene vrste na neko drugo vrsto, kar pravzaprav pomeni, da v imenu znanosti počne tisto, česar narava ne dovoljuje – se v nekaterih državah še vedno in na srečo ni odprla. Res pa je, da se na te države izvaja izjemno močan politični pritisk. Zakaj? Zato, ker je ta (še vedno ne dovolj preverjena) znanost v resnici v službi velikega biznisa, lobiranje v prid multinacionalnih družb pa mnogim prinaša velik zaslužek. Tako kot tem velikanskim družbam prinaša zaslužek tudi nadzor nad pridelavo semena in hrane, ki so si ga preprosto prisvojili. Novi pridelovalci gensko spremenjenih izdelkov se morajo obvezati, da ne bodo uporabljali semena lastne žetve, temveč bodo vsako naslednje leto kupili novo seme od določene korporacije. Te tako patentirajo postopke in postopoma prevzemajo nadzor nad tistim, kar je bilo od nekdaj splošna družbena dobrina. Pa si to želimo?
In zakaj v Sloveniji sploh potrebujemo GSO? Razen seveda v imenu spoštovanja pravnega reda EU (ki sta se mu, na primer, uspešno izognili Avstrija in Madžarska).To bi nam morali pojasniti posamezniki, ki se zavzemajo za gojenje GSO. Razložiti bi nam morali tudi to, zakaj se je Amerika, ki je bila mati tega projekta in največja zagovornica gojenja GSO, zdaj nenadoma prestrašila? Ameriško znanstveno združenje se je namreč zgrozilo nad tem, s kakšno lahkotnostjo se je v prejšnjem desetletju obravnavalo to področje. Zdaj je vlado odločno pozvalo k omejevanju gojenja GSO. Kot poroča New Scientist, so se ZDA po desetletju pospešenega izvažanja gensko spremenjenih poljščin odločile, da bodo omejile uvoz tuje gensko spremenjene hrane v ZDA. Menda so se zbale vseh potencialnih nevarnosti, ki bi se lahko odprle predvsem z novimi transgenimi rastlinami in živalmi. Zastrupile so polovico sveta, zdaj pa vse kaže, da se poskušajo zaščititi pred učinkom bumeranga.
Slab nadzor, še hujša grožnja
Znanstveniki pozivajo ZDA, naj okrepijo svoje stike z državami, kjer prav zdaj na veliko potekajo raziskave, kot so Indija, Brazilija in Kitajska. Zadnja se že pripravlja na začetek uporabe prvega gensko spremenjenega riža, ki še čaka na avtorizacijo kmetijskega ministrstva ZDA. V uradu glavnega inšpektorja ZDA poudarjajo, da je ključni problem neoznačevanje takšnih pridelkov z oznako GSO, saj neoznačenih izdelkov ni mogoče nadzorovati. Hkrati pa so prav biotehnološke korporacije v ZDA z načelom tako imenovane zadostne enakovrednosti dosegle, da številni izdelki GSO niso ustrezno označeni. Neoznačevanje gensko spremenjenih živil je »napaka« v zakonodaji, do katere je prišlo zaradi močnega lobiranja korporacij.
Svetovna trgovinska organizacija in ZDA (nam) v imenu svobodne trgovine ne dopuščajo državne prepovedi gojenja GSO, same pa se želijo zdaj z blokado uvoza GSO v ZDA zaščititi, s čimer seveda omejujejo mednarodno trgovino. Pika na i v tej paniki je dejstvo, da je ameriška akademija za okoljsko medicino pred približno desetimi dnevi pozvala k moratoriju na gensko spremenjeno hrano, saj ugotavlja, da lahko ta močno ogrozi zdravje ljudi.
Počasi postaja vse manj prepričljiv tudi nekdanji največji argument, ki so ga tako radi poudarjali med propagiranjem gensko spremenjenih poljščin – manjša uporaba pesticidov. Najnovejše ugotovitve kažejo, da se je zaradi gensko spremenjenih rastlin poraba pesticidov celo povečala. Prof. dr. Stevan Knežević z Univerze Lincoln v Nebraski, specialist za nadzor plevela, mož, ki ima desetletne izkušnje z gojenjem GSO v ZDA, pravi, da se je uporaba pesticidov nedvomno povečala prav zaradi gensko spremenjenih rastlin.
Uporaba pesticidov je dramatično večja
Rastline, ki so odporne proti vsem vrstam herbicidov, ker vsebujejo take gene, so pravzaprav spremenjene tako, da dovoljujejo neomejeno škropljenje s kemičnimi uničevalci plevela, ne da bi s tem uničili posevek. Večji, premožnejši kmetje lahko tako obdelujejo več hektarjev z manj dela. A prav tako kot lahko bakterije razvijejo odpornost proti antibiotikom, so tudi pleveli postali odporni proti herbicidom, opozarja profesor Knežević. Odporni pleveli sicer niso nič novega, so pa postali v obdobju gensko spremenjenih rastlin veliko močnejši. Odpornost plevelov in dramatično povečanje porabe pesticidov so zaznali v velikih državah, kot so ZDA, Brazilija, Argentina, Indija in Pakistan. Kaj torej preostaja manjšim? Bodo morale slediti njihovemu zgledu ali pa bo ravno njihova majhnost argument, da se bodo lahko izognile GSO?
