Kako je v dveh letih odigrati sto petdeset predstav Duohtar pod mus (ta hip je že kakšna več), ki jo je sam napisal in v njej za povrh igra glavno vlogo? Dolgočasno vsekakor ne, vsaka predstava je malček drugačna, je pa utrujajoče, pravi. Tudi deset, petnajst predstav so odigrali na mesec (za plačo, lepo prosim), vmes pa je bilo treba delati še kaj drugega. Burka s petjem in streljanjem, kot piše v obrazložitvi, ima en sam plemenit namen: nasmejati občinstvo. Kar ji očitno uspeva, saj so vstopnice, kjerkoli že se pojavi, zmeraj vnaprej razprodane. Pri tem pa ljudje Mlakarjev obraz komaj poznajo, saj je na odru maskiran, songe prepeva in povezuje le v ozkih krogih gledalcev, na njegovih štirih CD pa je vse drugo razen njegove slike, na zadnji pa sploh samo napis: Iztok Mlakar, Romance brez krjance.
Iztok Mlakar je eden od najslavnejših Primorcev (po anketah celo najslavnejši), pa če mu je to všeč ali ne. Po izkušnjah novinarjev in podobnih vsiljivcev je namreč rad slaven na odru pa tudi po gostilnah in dvoranicah, kjer s svojimi songi zabava manjši krog gledalcev, ko pa ugasnejo reflektorji, noče imeti več nobenega opravka s slavo. Je pomembnejše delo kot on.
se ljudje smejejo, kadar ga srečajo na cesti, jih že njegova pojava spomni, da jih je kdaj do solz nasmejal? »Saj moja faca ni tako grozno znana, kot si ljudje predstavljajo. Zelo se tudi trudim, da me preveč ne fotografirajo«, pravi.
Vemo, vemo.
Spomnim ga na neko poletje pred leti, ko je SNG Nova Gorica na Štanjelu, na prostem, igralo Primorske zdrahe. Pripravljajo se je k nevihti, mi pa smo kar sedeli in gledali. Mlakar nas je z rokami v bokih vprašal: »Ma kej čakaste, se bo uscalo!« Mi pa nič, smejali smo se, prepričani, da nas zafrkava in da je to del teksta. Potem se je res uscalo, eden od igralcev nam je v enem stavku povedal, kdo se bo s kom poročil, nakar so se igralci nagnetli v štanjelsko gostilno, za nas pa ni bilo več prostora. Potem je zagrmelo, ulilo se je, kot da se je utrgal oblak, zmanjkalo je elektrike, mi pa smo drug prek drugega, eni tudi po zadnji plati, valili s Štanjela na parkirišče. Če bi poslušali Mlakarja, ko je bil še čas, ne bi bili mokri in tudi pete na salonarjih bi bile najbrž cele. Pa ga nismo vzeli resno; on je vendar komedijant, kadar je na odru. Kadar ni, pa o njem tako ali tako nič ne vemo.
Interakcija. Kadar ga vendarle prisilijo, da kaj pove, tudi če ni na odru, se med pojasnjevanjem dogajanja med njim in publiko praviloma vrine sociološki pojem »interakcija«. Drugače povedano: odziva se na odziv gledalcev. Se je že kdaj zgodilo, da odziva ni bilo? Niti ne. »Komedija je stvar zrelega človeka, dovolj izkušenj imam, da vem, kam zadevo peljati, da bo kaj zaleglo. Vsaka predstava je drugačna; saj ni treba, da ljudje sodelujejo, dovolj razberem iz njihovega pogleda in sprejema. U, ja, sem že kdaj tudi v drek stopil. Če je po naključju kak politik med publiko in moje zbadljivke lahko letijo tudi nanj, se kakšen glasno zasmeje, potem pa v grozi otrpne, saj se zave, da ga je župan videl.«
Pa narečje, je problem? Kolikor mi je znano, se je slovensko ljudstvo od njegove prve kasete naprej kar precej priučilo primorščini. Čemur sledi gromek smeh, takoj nato pa se pojezi, kako strašno čistunski smo, precej bolj kot drugi narodi. »Kaj pa je materni jezik? V kakšnem jeziku pa mati nagovori svojega otroka? Mene je v dialektu, za druge ne vem. Včasih poslušam, kako skuša vprašani v intervjuju odgovarjati v knjižni slovenščini, izzveni pa blazno smešno. Če bi po svoje povedal, kot zna, orkamotorka, pa bi se slišalo dobro.
Mislim, da se odnos do dialekta na srečo spreminja. V mojih predstavah so tisti, ki govorijo v dialektu, normalni, knjižna slovenščina ali ljubljanščina pa je značilna za hohštaplerje.«
Žena in ljubica. Kadar se novinarji dokopljemo do njegove osebe, seveda nenehno sprašujemo o razliki med gledališčem (kjer, ne boste verjeli, igra tudi resne vloge) in avtorskimi nastopi v ožjih krogih gledalcev, marsikaj od tistega je na omenjenih štirih CD. Običajno med smehom odgovori, da je teater žena, komedijantstvo pa ljubica. Tudi to pot se je glasno zarežal in pripomnil, da ima občutek, da je zardel. »Pri tem pa imaš obe rad in ne veš, ali bi se ločil ali ne. V bistvu sta ista plat medalje. Navajeni smo, da diplomiranega dramskega igralca sprašujejo, kako se počuti, kadar je tudi humorist in kadar poje. Ma saj to je isto, porkadindijo, to je naš poklic! Sam sem samo še avtor, kar pa tudi ni tako redko pri igralcih.« Seveda, pripomnim, saj najbolje vedo, kaj jim paše na kožo. »Je pa seveda še kruteje, če si vse v enem, potem pa dobiš paradajz v glavo in se ne moreš skrivati za avtorjem ali režiserjem.«
Solze so prej kot smeh. Komedija je resna stvar in trdo delo, saj je znano, da ljudi veliko prej spraviš v solze kot v smeh, zelo težko pa v smeh do solz. Kar Mlakar vsekakor zna. Profesorice slovenščine so mi pripovedovale, kako jim je ob kitari razlagal slovenske narodne pesmi, recimo tisto Tam dol na ravnem polju. Še zdaj ne vem, kaj jim je pripovedoval, ker so se režale do zariplosti in niso mogle nadaljevati.
Za kaj takšnega potrebuješ kilometrino, pravi. »Italijanski komedijanti, med drugimi slavna brata de Filippo pa tudi Toto, so prišli v vsako vas s predstavami, ki so jih sproti prilagajali. Postali so slavni šele potem, ko so imeli za seboj ogromno predstav in različnih odzivov ljudi. Po dve, tri predstave na dan. Seveda niso bile vse kvalitetne, ampak naučili so se poslušati publiko, kar igralcem manjka.«
Duohtar pod mus je v maniri commedie dell arte, po motivih Molierovih enodejank, s precej pantomime, ki se je je tri leta učil pri mojstru Valdezu in jo tudi pri siceršnjih nastopih spretno uporablja.
Bi lahko igral čisto v vseh predstavah? Niti ne. So takšne, ki bi jih gledal in delal, so take, ki bi jih samo gledal, in so takšne, kjer ne bi ne enega ne drugega. »Mogoče sem že star pa na vse ne morem pristati. Starost ima eno prednost: ne prelaufaš več dveh kilometrov, ne da bi bil zadihan, ampak vsak, ki ima pet minut cajta, te pa tud ne more nabrisat«.
Con brio (v zanosu). Duohtar pod mus je nastal po 17-letnem prigovarjanju režiserja Vita Tauferja, naj že vendar napiše komedijo, ki bo direkten napad na gledalce v smislu, da ne bodo mogli ostati resni. Po dolgem pripravljanju (Vito zna izbrati najbolj prave igralce) je bila predstava v desetih dneh na odru. Odigrali so jih 153 in ni jim še videti konca. Je igralcem že malce dolgčas? Ne, je pa naporno. »Včasih smo tako utrujeni, da je treba prositi za kakšno večjo pavzo, ker se na odru hitro pozna, če se ljudje med samo že malce ne morejo ali delajo z odporom. Ampak odziv publike je gotovo tisti adrenalin, ekstazi, ki ti pomaga, da zmoreš in narediš najbolje. Predstava ni lahka, je con brio uro in tri četrt, ko si na odru, ni psiholoških pavz in blefov. Je naporno, ampak zadoščenje je veliko.«
Bere kritike? Ja, seveda. Jih tudi zmeraj razume? Kakšen smeh! »Kritiko že razumem, ampak včasih ne razumem človeka, ki jih piše. V principu bi moral biti človek hvaležen za vsako mnenje, kajne? Kritiki so eni zanimivi ljudje, haha! Eni pravijo, da so kot evnuhi, so v haremu in bi radi, pa ne morejo (se reživa oba). Drugi, da so to ljudje, ki jih žene tepejo in otroci ne marajo, pa se znašajo nad ustvarjalci. Eni pa skrbijo predvsem za samopromocijo in jih tisto, kar so gledali, bolj malo zanima. No, nekaj pa je seveda tudi normalnih.«
Pred prazno dvorano? Njegove nastope s songi vse povprek hvalijo, pri omenjeni burki s petjem in streljanjem pa so kritiki večkrat očitali, da hoče samo zabavati. Kej pej? »Commedia dell arte pomeni komedijo obrti, ljudi, ki to znajo. Rajši imam iskreno komercialno predstavo kot še tako visoko umetnost, ki je noben ne razume. In tega je ogromno. Dajmo se zastuopit, nisem proti eksperimentom, vsak gledališki repertoar mora imet eno ali dve tvegani predstavi, ki širita obzorje. Znani gledališčnik je rekel: »Treba si je upat igrat pred prazno dvorano.« In moj tata je rekel, da pred prazno dvorano bi pa tudi on igral. Gledalci so pomembni. Če v dvorani ni ljudi, gledališkega dogodka ni. Ga ni!«
Žalostni klovn. Kar nekaj znanih komedijantov mi je reklo, da so doma in v zasebnih družbah vse prej kot smešni, čeprav ljudje od njih seveda pričakujejo, da jih bodo zabavali.
Tudi sam sodi mednje, vzdihne. »Toto je razlagal, da se pri zabavanju drugih tako izprazni, da je, kadar je sam, v depresiji. In začne razmišljati o minljivosti življenja. »Pa kaj sem jaz v življenju napravil, mizar naredi stol, ki traja sto let, dvesto let, jaz pa sem spravil v smeh dvorano, a kdo se me bo spomnil čez en teden?« se je pritoževal. Po nastopu, ko si jih dve uri zabaval, da so jim solze tekle, te povabijo, da prisedeš, molčiš, oni pa, kaj se je zgodilo, ste bili gor na odru čist drugačni. A bejži, čist drugačen? Ma seveda, orkadindijo, ma sem zmatran, saj sem človk, diobono. Kaj čem it na infuzijo in potem prit nazaj k vam, da bom bolj vesel?
Pa še nekaj je: humor ne obstaja brez tarče, večna tema je seveda človeška napaka. In človek, ki zna iskati človeške napake, je tudi sam malo bolj siten. Žleht. Spravljati ljudi v smeh je resna, pa tudi žalostna stvar. Tisti Ježkov žalostni klovn ni metafora, ampak je res tak, ker je utrujen in izpraznjen. Takšni klovni smo. Nekateri komedijanti pravijo, da smo večni otroci, ki bi radi stalno potrditev.
Vinograd bo počakal. Koliko mu pri vseh nastopih ostane časa za resnično življenje? »Krištodio, saj resničnemu življenju ne utečeš. Dejstvo je, da je to en krut poklic, včasih čutim malo krivde pred domačimi, a poskušam zlepit kraj s krajem, kolikor se da. Prostega časa za hobi nimam, pa ga ne potrebujem.«
Kaj pa vinograd? Prvič sva se pogovarjala pred šestnajstimi leti, ko je imel za seboj kar nekaj igralskih nagrad, izdal je že prvo kaseto in »bil noseč« z drugo, doletela ga je tudi Ježkova nagrada, po kateri hrepeni vsak komedijant. Takrat je imel desetmesečno hčerkico, »pri kateri je zamudil že vsaj štiri razvojna obdobja« in sanjaril o tem, da bo imel nekoč vinograd. Ga ima? Kje pa. »Preveč rad pijem dobro vino, da bi pil svojega.«
Ga pije v omejenih količinah? Brez komentarja, se zareži. V teh krajih pač ne gre brez vina. Pa brez moraliziranja, prosim!
Sicer pa ni za Mlakarjevim odrom nič takšnega, kar bi radovedneže spravilo na hrbet. Še zmeraj ima isto ženo (njeno sliko ima zataknjeni za ogledalom v garderobi!) Je daleč od njegovega poklica, hvala bogu. Dva igralca pri isti hiši, dve moni tako rekoč, dva idiota? Ne bi šlo. Ima dva otroka, ki ju tudi drži čim dlje od gledališča.
Se je življenje obrnilo tako, kot je hotel? Kaj pa je sploh hotel? »Provincialni igralec sem še zmeraj, čeprav je naše gledališče v zadnjih nekaj sezonah po uspehih vsaj drugo v Sloveniji. Nisem si zastavljal ciljev, razen da grem naslednji teden v določeno oštarijo igrat. Saj to ni taku malu! Jaz se imam za približno normalnega in ljudje, ki živijo z mano, tudi tako mislijo. Živim, kot se mi zdi prav, in pustim druge pri miru. Med poklicem in privatnim življenjem sem potegnil ostro ločnico. Tako pač je!«
Na koncu mu razložim, kakšna je razlika med Dramo in njegovim provincialnim gledališčem. V Drami stane gledališki list pet evrov, pri njih pa en evro. »Čeprav bi moral biti zastonj,« se razjezi.
