»Vi gledate ptice, mi vojaška letala. Vi gledate zelenje in cvetje, mi pa bombe,« je življenje v Gazi opisala štirinajstletna Duaa Albana, ki je v eksploziji na domačem dvorišču izgubila dve sestri, sama pa ostala brez roke od zapestja navzdol. Enaindvajset otrok, večinoma žrtev januarskih spopadov, je v povezavi s humanitarno akcijo, za katero je dal pobudo predsednik dr. Danilo Türk, v začetku junija prišlo na rehabilitacijo v Slovenijo. Tako otroci kot njihovi starši in spremljevalci so neskončno hvaležni vsem, ki so jim to omogočili. Poudarili so, da se v Sloveniji za spremembo počutijo varno!
Duaa Albana obiskuje deveti razred osnovne šole. Kljub vsemu, kar se ji je zgodilo, bi rada živela kot drugi otroci tega sveta. »Ko odrastem, bi bila rada gradbeni inženir,« je bila polna optimizma. V Sloveniji bo dobila mehansko ročno protezo in tako bo korak bliže izpolnitvi svojih želja.
Na predsednikovo pobudo
»To je v zadnjih letih prvi uspešen projekt, ki je omogočil, da so otroci iz Gaze poleteli v Tel Aviv in od tam v neko evropsko državo,« je povedal direktor ljubljanskega Inštituta RS za rehabilitacijo mag. Robert Cugelj. Velika zasluga za to gre predsedniku Danilu Türku, ki je govoril tudi z izraelskim predsednikom Šimonom Peresom in predsednikom palestinske oblasti Mahmudom Abasom. Vlada RS je za realizacijo programa odštela 146.000 evrov, projekt pa je usklajeval minister za zdravje Borut Miklavčič. Pri organizaciji so sodelovali še ministrstvo za zunanje zadeve, slovensko veleposlaništvo v Izraelu, dopisnica RTV Slovenija Karmen W. Švegl in seveda Mednarodna ustanova za razminiranje in pomoč žrtvam min (ITF), s katero na inštitutu za rehabilitacijo uspešno sodelujejo že deset let. Podatki pravijo, da je bilo v zadnjih, januarskih spopadih med 6000 ranjenimi kar 2000 otrok, 21 jih je prišlo v Slovenijo, so se pa za nadaljevanje tega humanitarnega projekta in pomoči žrtvam vojne v Gazi zavzele tudi druge države. »V Gazi smo sodelovali z dvema civilnima društvoma. Pripravili sta spiske otrok s težkimi poškodbami, ki nujno potrebujejo rehabilitacijo.« Zdravniška ekipa z inštituta, ki je aprila obiskala Gazo, je pregledala 50 otrok, starih do šestnajst let. Med njimi so zbrali 21 takih, ki trenutno najbolj potrebujejo pomoč. Nekateri imajo zaradi eksplodiranih granat močno poškodovane oziroma amputirane okončine, eden kar tri, drugi so kako drugače močno poškodovani in priklenjeni na invalidski voziček. Ko se je ekipa z inštituta vrnila domov, so pripravili načrt za njihovo rehabilitacijo. »Konec oktobra nameravamo pripeljati še drugo skupino. Vse pa je seveda odvisno od dobre volje izraelske in palestinske oblasti. Pregledali smo namreč tudi starejše mladostnike, a zanje na žalost ni veliko upanja, da bodo lahko prišli, ne nazadnje so na letališču zavrnili vse moške spremljevalce.« Ob zdravniku otroke namreč spremljajo ženske – mame, tete, babice.
Upanje umre zadnje
Šestnajstletni Amar Abu As je že dovolj star, da je prišel sam. Njegova zgodba je žalostna kot pri večini otrok iz Gaze. A kljub temu je v njegovih očeh zaznati veliko močne volje in upanja. Kar sam se nam je približal, da bi nam povedal, kaj se mu je zgodilo. Takrat, januarja, je bil s sošolcem ravno na poti v šolo, ko so jih brez opozorila presenetila letala. V eksploziji je izgubil obe nogi, eno pod kolenom in drugo nad njim, medtem ko njegov prijatelj ni preživel. Ranjenega so opazili mimoidoči in ga odpeljali v bolnišnico. »Po desetih minutah sem se onesvestil in se zbudil šele 25 dni po nesreči,« je povedal. Po dveh dneh so ga iz Gaze prepeljali v Egipt, od tam se je vrnil aprila in bil izbran za rehabilitacijo. Ko bo končal šolanje, bi bil rad učitelj matematike, je povedal poln optimizma. »Pri njih vlada boj za preživetje, zato ne smejo nikoli obupati,« je razložil jordanski prevajalec Shaker Shaker, ki sicer že 40 let živi v Sloveniji in dela na inštitutu, vendar pozna tamkajšnje razmere. Amar bo dobil dve protezi in bo z voljo, ki jo je opaziti v njegovih očeh, prav gotovo še hodil, da bo lahko uresničil vse svoje želje. »Rad bi se zahvalil vaši državi, predsedniku in vsem, ki so pomagali, da smo danes tukaj,« je hvaležno rekel.
Srce vleče domov
Vsi pacienti bodo v Sloveniji dobili ustrezno rehabilitacijo in pomoč. Nekateri med njimi bodo odšli domov s protezo, drugi z opornicami, tretji bodo dobili voziček, dva bolnika s spazmom, ki sta ga verjetno dobila zaradi udarca, pa bosta dobila zdravilo, ki jima bo sprostilo mišice. V Gazi ga namreč ni mogoče dobiti. Rehabilitacija v Sloveniji je za marsikoga edinstvena oblika pomoči in hkrati verjetno edina priložnost v življenju, da je obiskal katero od evropskih držav. Vsi po vrsti so bili zelo zgovorni, dobro razpoloženi in so izkazovali neskončno hvaležnost, ko smo jih obiskali. »Sem mislil, da bodo imeli več psiholoških težav, pa so v dobrem stanju,« je bil presenečen tudi sam Shaker. V teh dneh bodo obiskali še nekaj slovenskih znamenitosti, prvega julija pa se vračajo v Gazo. Kljub temu da se v Sloveniji počutijo zelo varno, jih srce vleče domov, čeprav na nemirno območje, so povedali.
