Tistega popoldneva je Sonja na poti domov razmišljala, kaj bo svojemu Franciju in hčerkici Maji skuhala za kosilo. S staro katrco je že zavijala na dvorišče hiše, kjer je z družinico živela v majhni najeti garsonjeri, ko je počilo. Hudo počilo.
Zbudila se je v bolnišnici. Ni več čutila nog, ni mogla premikati glave, tudi roke so bile boleče, neznosno boleče in težke. Nad njo se je sklanjal neznan obraz. V bolnišnici ste, gospa, kako vam je ime, veste, kaj se je zgodilo? Saj res, kako ji je ime? In zakaj je v bolnišnici? Ni vedela. Dolgo ni vedela.
Z resnico se je začela soočati šele po nekaj mesecih. Ko je bila povsem odvisna od tuje pomoči in nege ter vezana na bolniško posteljo. Ob pogostih obiskih partnerja, ki je prihajal k njej z njeno drago skodrano deklico. Ta je vselej klicala mamico in od nje pričakovala, da jo bo vsaj objela, če že ne bo odšla z njo domov. Ker tega ni bilo, je mala Maja vselej glasno jokajoč odhajala iz bolnice.
Sonja ni skrivala solz. Polzele so po licih, jo dušile in ji onemogočale govor.
Ni se mogla sprijazniti z dejstvom, da so njen svet mala bolniška soba in številne sestre, zdravniki, preiskave, aparati. Da že nekaj mesecev ni videla sonca niti slišala petja ptic.
Delo, delo, delo
V njene misli se je vse bolj vrinjalo otroštvo. Preživljala ga je z bratoma, mamo, očetom, staro mamo na veliki kmetiji. Ves prosti čas je okopavala po njivah, plela in sušila seno, grabila travo. Hranila krave, pasla konje, pestovala mlade ovce, kužke in mucke. Vsega je bilo na njihovi kmetiji dovolj. Ko je bila še majhna.
In hodila je v šolo. Ampak ta ji je delala veliko in preveč preglavic. Ni in ni se zmogla naučiti vsega, kar so njeni sošolci doumeli mimogrede. Vse prevečkrat tudi ni razumela, kaj govorijo učitelji. Preprosto ni zmogla. In starejša brata sta ji zaman vcepljala v glavo številne inštrukcije. Ni si jih zapomnila. Kako naj bi si jih, če jih nikoli ni zmogla razumeti. Le s težavo je končala osnovno šolo. Za kaj več, so dejali, ni sposobna. Pa saj je bilo dela povsod dovolj.
Ko je imela že 15 let, je bila prav ponosna na izredno urejeno in čisto domačo hišo. Na čudovito oprano in zlikano perilo. Za vso družino je to počela ona. Zakaj ne bi postala čistilka? To je bil zanjo čudovit poklic. Ker je bila tako zelo zadovoljna ob pogledu na urejene sobe, brezhibno čisto kuhinjo in kopalnico, pometeno dvorišče, urejene hleve ter do potankosti v črto zloženo perilo.
Zaposlila se je. Čistila je avtobusne postaje pa avtobuse. In bila je tako zelo pridna, da je v rednem delovnem času postorila mnogo več, kot bi morala. In to zelo dobro. Vstajala je ob petih zjutraj. Po devetih urah dela ni bila prav nič utrujena. Takoj ko se je vrnila iz službe, je trdo poprijela za delo na domačiji. Bila je spretna in nadvse delavna.
In se je vanjo zagledal mladenič. Večkrat jo je ogovarjal. Ona pa se ni odzivala na prijazne komentarje. In nekega dne jo je povabil na kavo. Ni se branila. In nato je sledilo povabilo na kosilo pa na pijačo. In končno v kino, na ples in na izlet. Že res, da je dajala delu vso prednost, toda godilo ji je tudi Francijevo dvorjenje. Kmalu sta postala par. Vsak prosti trenutek sta preživela skupaj.
Naj bo na njivi, pri hišnih opravilih in drugod. Najraje pa na plesih.
O, kako rada je plesala. In Franci jo je vrtel, da se je komaj dotikala tal.
Bila je v devetih nebesih.
Najlepši del življenja
Kmalu je začutila pod srcem življenje. Oba sta ga bila silno vesela. Tedaj je odšla od doma. S Francijem sta sklenila zaživeti skupaj. Najela sta garsonjero. Daleč od doma. Saj doma ni bilo prostora še za enega člana družine.
Bilo pa je dela za več ljudi. Zato sta, dokler je le zmogla, hodila pomagat staršem in bratoma, ki so ostali na kmetiji.
Rodila je Majo. Srečico njenega in Francijevega življenja.
Zamenjala je zaposlitev. Delo je dobila v ribarnici. Tam je delala le osem ur. Preostali del dneva sta s Francijem podarjala drug drugemu in mali Maji. Imeli so se neskončno lepo. Imeli so se radi.
Z dvema delavskima plačama sta s Francijem zmogla brez težav preživeti družinico, pa tudi pokriti vse stroške najema. In zmogla sta tudi nakup stare katrce. Sonja je takoj napravila vozniški izpit. Ker so živeli daleč zunaj mesta, je bila do zdravstvenega doma in njene zaposlitve dolga pot. Pa nobenih avtobusnih povezav.
Vse jim je teklo kot po maslu. Čeprav skromno, so živeli v ljubezni, družinski toplini, tudi zabavno, dinamično – pa močno delavno. Večkrat so se družili tudi s prijatelji z dela in iz vasi. Si izražali drobne pozornosti in prirejali skupna praznovanja. Tudi Maja je imela veliko prijateljev. V vrtcu in doma. V njenem spominu bo vselej zapisano – da je bil to najlepši del njenega življenja. Vredno ga je bilo doživeti.
In potem se je zgodilo. Kdo bo skrbel za Majo, za Francija. Kako bo živela poslej? V bolniški postelji je kovala prihodnost. Drugačno od tiste pred letom in več. S Francijem sta hotela graditi hiško. In Maja bi dobila še sestrice ali bratce. Vse to bi, če ... se ne bi zgodilo.
Mami, vselej ti bom pomagala
Tistega popoldneva, ko se je vračala z dela s svojo katrco, je za njo s kar precejšnjo hitrostjo vozil neznanec. Zazvonil mu je telefon in začel ga je iskati po žepih. Za nekaj dolgih trenutkov ni bil več pozoren na vožnjo. In kot zakleto je prav tedaj udarilo. Njegovo vozilo se je z vso hitrostjo zarilo v Sonjino. Trk je bil tako silovit, da je Sonjin sedež dobesedno iztrgalo s tečajev. Zlomilo ji je vratna in ledvena vretenca, hudo poškodovalo ledvico ter glavo. Dolgoletno zdravljenje ni bilo uspešno. In Sonja je postala invalid. Trajen invalid.
Ni več zmogla gospodinjskih opravil. Tudi ne tekanja in sprehodov z Majo. Ni zmogla uresničevati Francijevega pričakovanja.
Medtem ko je dolgo ni bilo doma, je Franci začel dvoriti drugim damam. Sprejemale so ga. Vsaj za kratek čas. In takrat je tudi v Franciju dozorela odločitev, da z invalidno Sonjo pač ne more imeti polnega življenja. In je odšel – za vedno. Prav takrat, ko se je Sonja vrnila z dolgotrajnega zdravljenja v majhno, najemniško garsonjero.
Saj ni vedela, kaj je huje. Ali njena invalidnost ali spoznanje, da je za vselej izgubila Francija in ostala sama z Majo. Še tembolj ne, ker je do podrobnosti izdelala načrt, kako bo živela naprej. Bila je povsem izgubljena.
Medtem je šlo v stečaj tudi podjetje, kjer je bila zaposlena. V čistem brezupu je v njeno življenje vstopila prijateljica. Poznali sta se z dela. Uredila ji je socialno podporo pa otroški dodatek. Toda sredstva niso zadostovala za osnovno preživetje. Sredi poletja bo minilo pet let od nezgode.
Maja jih šteje deset. Zelo pridna deklica je. V šoli dobiva same petice. In vsak prosti trenutek izkoristi za pomoč 33-letni invalidni mamici.
In Sonja? Opomogla si je le toliko, da zmore pol ure stati na nogah. Prav nič več. Njeno zdravstveno stanje pa se slabša. Kljub dejstvu, da je težko invalidna oseba, ji invalidska komisija invalidnosti ni priznala. To pomeni, da nima nobenega nadomestila za svojo nezmožnost za delo. Pomeni, da nima sredstev za preživetje.
In v preteklem mesecu ji je lastnica garsonjere sporočila, da se mora junija izseliti. Prodala jo bo. Sonji pa je povedala, da itak ni dobra plačnica.
Ne zmore, socialna podpora in otroški dodatek nista dovolj niti za osnovno preživetje.
Pet let niti sama niti deklica nista imeli novih oblačil, tudi obutve ne.
Velik problem je nakup šolskih potrebščin za tako zelo marljivo Majo.
In njun jedilnik? Saj ne pomnita, kdaj sta imeli na krožniku meso.
Sonja je izgubila še zadnje upanje – v jutri. Njena desetletna Maja pa jo tolaži. »Mamica, saj imaš mene, nikamor ne bom odšla. Tudi na počitnice ne, vselej ti bom pomagala, četudi bi morali živeti na cesti.«
Prostovoljne prispevke za pomoč lahko nakažete na TRR: 0201 2002 0297 991, sklic 2009131, humanitarna pomoč Sonji in Maji, naslovnik ZPM, Proletarska 1, Ljubljana. Zgodbe nam s skupno željo, da bi pomagali, posredujejo pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije, s pomočjo se lahko obrnete tudi neposredno na ZPMS, tel.: 01 5443 043, 5442 042.
Jana, št. 24, 16.6.2009
