Z dvanajstletno Majo in njeno mamo Ivano se srečamo v enem od lokalov na Celjskem. Deklica dolgo skoraj ne spregovori. Spomini na čase, ko jo je pri rosnih petih in šestih letih zlorabljal lasten stric, so še vedno preveč boleči. O tem težko govori. Njeno starejšo sestro Vanjo je isti stric zlorabljal dolgih osem let. Vanja je to zaupala socialni delavki, a ta ni ukrepala, čeprav je vedela, da je ogrožena tudi njena mlajša sestra. Maja je molčala ves čas. In če bi vedela, kaj vse bo sledilo izpovedi, bi molčala še danes.
Obe sta o zlorabi spregovorili šele 2007, bolj po naključju. Njuna mama je dejanje takoj naznanila. Že takrat so bila opravljena vsa zaslišanja. Dejanje v zvezi z Vanjo je že zastaralo, obtožnica zoper domnevnega storilca v zvezi z Majo je bila na Okrožno sodišče v Ljubljani vložena 29. maja lani. Vse odtlej se ni premaknilo še nič. Spolne zlorabe, katerih žrtve so otroci, namreč na naših sodiščih ne veljajo za prednostne.
Pri nas je bil stalen gost. V Majini družini ni bilo prav veliko lepega. Imeli so težave in oče je okoli leta 2000 hudo zbolel. Prav v tistem obdobju je Maja preživela veliko časa pri stari mami in stricu v nekaj kilometrov oddaljenem kraju. »Imeli smo se radi, stric, možev brat, je bil vedno zelo prijazen. Živel je z mamo, sam, nikoli ni imel nobene ženske. Pogosto nas je tudi obiskoval,« pripoveduje Ivana. In doda, da si bo vse življenje očitala, ker ni pravočasno opazila, kaj se dogaja. Vanja je za zlorabe sicer povedala bratu in svojemu prvemu fantu, a ju je prosila, naj ne povesta nikomur. Ubogala sta jo. Danes ima Vanja, ki ni bila nikoli deležna ustrezne obravnave ali pomoči, uničeno življenje. »Ves čas se sprašujem, ali je to v celoti posledica dejstva, da je bila zlorabljena. Rada bi ji pomagala. Res je, da je že odrasla – a to je moj otrok in tako bo tudi čez trideset let! Še vedno je del družine,« pravi Ivana. Potem pove, da je Vanjin sin v rejništvu, ker starša zaradi neurejenega življenja nista mogla ustrezno skrbeti zanj. Ivano in Majo neizmerno boli, ker ga po odločitvi pristojnega centra za socialno delo ne le Vanja, temveč tudi onidve ne smeta več videti. »Na centru pravijo, da sam ne želi stikov z nami in da bo povedal, ko nas bo pripravljen videti.« To se jima zdi neverjetno, saj je bil zelo navezan nanju. A na centru po njunih besedah nimajo prav nobenega razumevanja za to. Ves čas razmišljata o njem in se sprašujeta, kaj naj še poskusita, da bi se vendarle lahko srečali, četudi le za kakšno uro. To pa še ni vse. Ob poslušanju Majine pripovedi se človeku zazdi, da se v tej družini neprestano bolečina nalaga na bolečino. Izhoda, pomoči ali vsaj malo razumevanja pa ni.
»Vem, kdo je bil!« Da sta bili sestri zlorabljeni, je prišlo na dan po naključju. »Vanja je nekoč, ko je imela težave, klicala domov. Med drugim je rekla: Uničeno življenje imam, ker me z očetom nista zaščitila, ko sem bila še otrok! Vanja, sem ji v šoku rekla, pred čem bi te morala zaščititi? Kaj se ti je zgodilo? Zlorabljena sem bila, je povedala in dodala, da jo je zlorabljal sorodnik. Potem ni hotela povedati ničesar več. A telefonski pogovor je po naključju slišala Maja, takrat je imela komaj deset let. Mami, je rekla, jaz vem, kdo je zlorabljal Vanjo!"
Kako veš? Kdo? sem jo začela spraševati, saj sem hotela v paniki takoj vse izvleči iz nje. Stric! je rekla vsa objokana. Maja, sem jo vprašala, ker me je šele v tistem trenutku prešinilo, pa ne, da je zlorabljal tudi tebe?«
Sledili so številni pogovori med hčerko in materjo. In odločitev, da Ivana dejanje naznani policiji. Maja je dobila odvetnico in bila zaslišana, prav tako so bili zaslišani Vanja in vsi sorodniki po očetovi strani. Ti odtlej za Majo, pa tudi za njenega očeta, ki hčerkama verjame, nočejo več niti slišati. To zanjo pomeni še eno hudo bolečino več. »Že nekaj več kot dve leti nisem videla stare mame. Razumem, da se je postavila na stran sina, a če bi bila jaz stara mama, bi vsaj poklicala vnuke in jih vprašala, ali je bilo vse skupaj res,« pravi Maja z ogromno bolečine v glasu.
Danes bi molčala! Ko so bili opravljeni glavno zaslišanje (to je bilo za deklico, ki je morala znova in znova pripovedovati najbolj boleče stvari, izjemno travmatično doživetje) in vsa druga preiskovalna dejanja, je tožilka Zvonka Knaus maja lani na Okrožno sodišče v Ljubljani vložila obtožbo zoper domnevnega storilca. Vse odtlej se ni nič premaknilo. Domnevni storilec se še vedno prosto sprehaja po domačem kraju. Ivana si niti pomisliti ne upa na to, da njeni hčerki morda nista edini, ki ju je zlorabljal. »Upam, da ni tako. Vanja in Maja sta mu bili vendarle bolj domači. Kar strese me, kadar gledam družinske fotografije in pomislim, da so samo oni trije vedeli, kaj se dogaja,« pravi. Maja doda, da jo je stric vzel v naročje, samo kadar se je napil. »Vsak večer je odšel ven na pivo, in to se je dogajalo, ko se je vrnil, stara mama pa je spala v sosednji sobi.«
Čeprav nenehno beremo in poslušamo, da bo žrtvam odleglo, ko bodo spregovorile o zlorabi, Maja po tem, ko je končno povedala, ni doživela prav nikakršnega olajšanja. Še več – če bi vedela, da ji ne bo to prineslo nič drugega kot vrsto bolečih zaslišanj, iz katerih še po dveh letih ni nič, ter samo dodatno trpljenje, jezo sorodnikov in depresijo, bi molčala za vedno.
Mislila sem, da je vse skupaj le igra. Pravzaprav je Maji ob vsem tem kar težko postaviti vprašanje, zakaj ni nikomur povedala za zlorabo dolga štiri leta. »Mislila sem, da je to sramotno. Počutila sem se umazano … Mislila sem, da sem sama kriva.« Poleg tega ji je bilo takrat komaj pet oziroma šest let. »Najprej sploh nisem vedela, za kaj gre. Mislila sem, da je vse skupaj le igra.« A kmalu je ugotovila, da je to vse kaj drugega. In da ji ni niti najmanj všeč. »Nisem vedela, kaj naj naredim. Mama in oče sta me silila, naj hodim na obisk k stari mami in stricu. Nihče ni vedel, zakaj nenadoma nočem več tja. Začeli so govoriti, da sem razvajena. Potem sem ju še vedno obiskovala, vendar sem se vedno tako ali drugače izgovorila, da mi ni bilo treba več prespati tam.« Nato je stric nenadoma odnehal, sama pa je za dolga štiri leta vse skupaj potlačila globoko v podzavest. »Šele v trenutku, ko je o tem spregovorila Vanja, sem se zavedela, kaj se je v resnici dogajalo. Takrat sem spregovorila samo zato, ker sem se bala, da ne bodo verjeli Vanji.« Maja, ki ima zelo veliko srce in se ji recimo brezdomci na cesti tako smilijo, da jim – čeprav njena družina komaj živi in sama nima niti kolesa ali računalnika –, vedno znova podari še zadnji evro, bi naredila vse, da bi zaščitila starejšo sestro. »Mama, saj nam ni tako hudo!« reče, ko se dotaknemo še njihove socialne stiske. »Mi imamo vsaj streho nad glavo – pomisli na vse tiste, ki niti tega nimajo!« S tem znova – kot vsakokrat, ko spregovori – dokaže, da je inteligentna, (pre)zrela in za marsikaj zelo nadarjena ter odločna deklica, ki ima kljub temu, da se zaradi zlorab še vedno sooča s številnimi zdravstvenimi težavami, pred seboj zelo jasno zastavljene cilje in prihodnost.
Posledice. Skoraj neverjetno se zdi, da Maja po tem, ko je spregovorila o spolni zlorabi, ni bila deležna ustrezne strokovne pomoči. Videti je, da ji mama Ivana, ki je nenehno ob njej in se poskuša ves čas pogovarjati z njo, skoraj edina daje pravo oporo. Maja mora po nasvetu otroške psihiatrinje vsaj še pol leta jemati antidepresive. V pogovorih s psihologinjo ne govorita o tem, kaj se je zgodilo (Maja o tem zelo težko govori), temveč ji poskuša pomagati predvsem pri izboljšanju samopodobe. Pa pomaga? V odgovor zgolj skomigne z rameni in ne reče ne ja ne ne. Posledice – s katerimi bo, kot kaže, morala opraviti sama, čeprav ima šele 12 let – pa so nedvomno takšne, da bi nujno potrebovala ustrezno strokovno pomoč. Težave s hrano, odmikanje od prijateljev in v samoto, hude nočne more, iz katerih se (kot njena starejša sestra) kriče zbuja, sanje, da se bo stric nenadoma vrnil, ki jih je skoraj vsako noč imela še pred nekaj meseci … »Ne prenesem, da me kdo vidi golo. Sleči se ne morem niti pri zdravniku.« Pred časom, ko so jo tam nujno morali pregledati, je doživela panični napad. Kar je bilo po svoje dobro, saj je – kot edina strokovnjakinja doslej – njeno stisko opazila legendarna celjska otroška kirurginja dr. Majda Janež Bizjak. »Takoj, ko je videla, kaj se dogaja, mi je rekla: Maja ni razvajena, temveč močno trpi!« Še tisti trenutek je vzela v roke telefon in tako dolgo klicala, da ji je uspelo priklicati predsednico društva Beli obroč Vlasto Nussdorfer. Slišala je namreč Majo, ki pravi, da si ne želi drugega, kot da bi bil tisti, ki ji je vse to povzročil, kaznovan. Zato je hotela izvedeti, kako je mogoče, da se sojenje tako dolgo ne začne – in zanimalo jo je, kdaj se bo to vendarle zgodilo. Ivana pravi, da v vsem tem času nihče ni naredil toliko za Majo kot ta zdravnica, zato kar ne ve, kako bi se ji zahvalila. Na njeno pobudo je deklici priskočila na pomoč tudi Vlasta Nussdorfer in ji med drugim omogočila, da bo šla poleti v kolonijo na morje.
A vprašanje, kdaj se bo zadeva vendarle znašla v sodni dvorani, je kljub temu ostalo brez jasnega odgovora. Na tožilstvu so nam povedali, da je bila 5. 9. 2007 vložena preiskava, obtožba pa je bila na sodišče vložena 30. maja 2008. Vse odtlej tam čaka na začetek sojenja.
Nihče ne ve, kako dolgo bo še čakala. Na Okrožnem sodišču v Ljubljani so nam namreč pojasnili, da imajo prednost na sodiščih predvsem zadeve, v katerih gre za pripor. Vsi drugi – vključno z otroki, ki so bili žrtve spolnih zlorab – morajo čakati, da pač pridejo na vrsto. Da bi bila negotovost še večja, je odvetnica Maji povedala, da bo stric, ker doslej še ni bil kaznovan, najverjetneje samo pogojno obsojen. Tudi če se bo to res zgodilo, utegne Maja ob takšni hitrosti sodnih postopkov takrat šteti že kakšnih 30 ali 40 let. Njeni mami, dr. Majdi Janež Bizjak in tistim redkim, ki jim je mar in so se resnično zavzeli za deklico, tako ne preostane drugega, kot da skupaj z Majo čakajo ter upajo, da ne bo tudi njeno življenje povsem uničeno.
Ob tem se Maja in njena mama sprašujeta, koliko neki je v Sloveniji še otrok, ki prav v tem trenutku doživljajo podobno trpljenje. Kar težko je verjeti, da se lahko kaj takega dogaja v državi, kjer imajo vsi ves čas polna usta varovanja otrokovih pravic. A iz Majine zgodbe lahko sklepamo, da bolj kot karkoli drugega nemalokrat varujejo predvsem – lastne stolčke. Nihče izmed njih še ni recimo javno opozoril na to, da otroci in njihove pravice na naših sodiščih nimajo prednosti. Te so jim očitno bolj ali manj zagotovljene samo na papirju.
Jana, št. 25, 23.6.2009
