Naj vas spomnimo: med letošnjimi kandidatkami za Slovenko leta je bila tudi dr. Miriam Praprotnik, 84-letna sestra usmiljenka, ki deluje v albanskem Draču. Obljubili smo ji, da jo bomo obiskali, saj se zaradi težav s srcem ni mogla udeležiti prireditve, ko smo razglasili zmagovalko. Pred tedni smo vas poprosili, da po svojih močeh pomagate napolniti Karitasov zabojnik, in ta je prejšnji teden prispel na dvorišče presrečnih usmiljenk v bližini največjega albanskega pristanišča. Zdaj bodo spet lahko revnim polepšale kakšen dan, pregnale lakoto vsaj za nekaj časa in z zdravili lajšale bolezni. Dokler ne bo spet vsega zmanjkalo.
Andrej se noče fotografirati. Pred mnogimi leti je napravil posnetek nekega pravoslavnega duhovnika, in potem mu je ta rekel, da mu je vzel dušo. Moral je uničiti film. Vzeti dušo? No, tega sicer ni treba dobesedno razumeti, je pa tudi res, da se z dobrimi deli ni treba hvaliti. Dovolj so lepe misli in hvaležnost, obojega ima zares v izobilju. Andrej Jeklar namreč že sedemnajst let spravlja v Albanijo humanitarno pomoč, ki jo organizira slovenska Karitas.
In če ste se zdaj vprašali: »Zakaj pa v Albanijo, mar nimamo doma dovolj revnih?« je treba reči, da niti v revščini niso vsi ljudje enaki. Zmeraj se najdejo še veliko bolj revni in pomoči potrebni, ki človeku ne dajo spati ter mu grizljajo vest. Če jo seveda ima.
Smetišče. Moj spanec se je porušil na nekem smetišču v Draču, po katerem se pasejo krave, ki se jim vidijo rebra, pa otroci in odrasli, ki bi se jim prav tako videla rebra, če ne bi bili oblečeni v umazane, razcapane cunje. Iščejo ostanke hrane, ki si jo lahko kar takoj privoščijo, pa plastiko in pločevinke, vse to za majhen denar prodajo predelovalcem. Natanko vedo, kdaj bo pripeljal smetarski tovornjak s svežimi dragocenostmi. In se zapodijo za njim. Pred kratkim je šofer s smetmi nehote zasul fantka, ni ga opazil, in otrok je umrl, še preden so ga izkopali iz nesnage.
Z grozo v očeh smo hodili ob smetišču, otroci so nas obkrožili, toda nihče ni rinil v nas in stegoval dlani. Ker sem vedela, kam grem, sem si v žep pripravila nekaj drobiža, a kmalu mi je bilo jasno, da ne morem obdariti vseh in da bom med njimi sprožila prepir, če že ne kar male otroške vojne. Zato nisem nikomur nič ponujala. Prav si naredila, mi je rekla sestra Donata, ki pozna nekatere otroke. Okrog smetišča namreč živi skoraj 30 družin in vse dobijo občasno od usmiljenk vrečke z obleko ter hrano.
Večina družin, ki živijo okrog smetišča, je prišla v Drač s severa. Tudi tam so bile lačne, za povrh pa jih je še zeblo. V pristanišču je zima mila. In smetišča so bolje založena kot na severu, saj je v Draču kljub vsemu več bogatih. Ti pa zmečejo stran več okusnih in uporabnih stvari.
Pot v Albanijo. Dr. Miriam Praprotnik se je preselila na jug bivše Jugoslavije skupaj z drugimi sestrami usmiljenkami po vojni, ko so v Sloveniji razpustili njihov red. Po beograjskih in drugih bolnišnicah so se jih neskončno razveselili, »saj sta bila v vseh bolnišnicah, kjer so bile Slovenke, red in prijazen odnos do bolnikov,« so jih hvalili primariji v filmu, ki smo ga videli nedavno. V službo so hodile v civilni obleki in se vračale v samostan, tam so živele, kot so hotele. Sestra Miriam je doživela zlom Jugoslavije kot dobro plačana zdravnica v bolnišnici za pljučne bolezni v Peći, potem se je kmalu upokojila in preselila v Drač. Ker je za dva meseca zamudila nekakšen slovenski zakon, ni dobila pokojnine, ampak prejema socialno podporo, pravi s svojim večnim nasmeškom. »Sicer pa tako ničesar ne potrebujem.« Drugi pa. Vse, kar dobi, namreč razda. Po Evropi ima širok krog prijateljev, ki poslušajo njene krike na pomoč in včasih pridejo pogledat, kam poniknejo njihovi prispevki. »Ni me sram prositi,« pravi. Priznanja v obliki častnih naslovov ji ne pomenijo veliko, raje ima kakšen evro za zdravila in makarone. Je pa tudi res, da ji častni naslovi večajo popularnost in da dobrotniki potem še raje darujejo.
V Albaniji je naletela na Karitasovega Andreja, ki mu je ta divje lepa in nenavadna dežela prirasla k srcu. Zdaj sodelujeta že 17 let. Prav zdaj, ko se bojujem z računalnikom sestre Miriam in prebijam skozi nerazumljive programe v štirih jezikih, sedita z Andrejem v njeni lekarni ter sortirata zdravila. Pri tej pošiljki so namreč poleg Karitasa sodelovali poslušalci Radia Ognjišče, bralci Jane, Krka z zajetno pošiljko zdravil, Nina, ki je prišla do zdravil prek lekarn … Za vse niti ne vem. Prejšnji ponedeljek nas je dvanajst sester, Andrej, urednik Ognjišča, kolegica z Radia Ognjišče in jaz strmelo v tovornjak, ki je na dvorišče pripeljal zabojnik z več kot 25 tonami humanitarne pomoči. Ko smo ga odprli, so se najprej prikazala kolesa, ki jih tu krvavo potrebujejo, saj večina revnih nima drugega prevoznega sredstva, potem pa smo iz zabojnika zlagali bolniške postelje, invalidske vozičke, sanitetni material, hrano …
Vse ni ostalo v Draču, saj imajo sestre v Albaniji kar štiri podružnice in na severu je revščina še večja, tudi to je očitno mogoče. Še isti dan se je na dvorišču pojavil razmajani tovornjak iz Skadarja, naslednji dan še dva. V enem dnevu je bila torej humanitarna pomoč na vseh štirih koncih Albanije, Andrej pa je še zmeraj zlagal potrdila, račune in druge papirje, ki jih bo očitno hotel marsikdo prekontrolirati. Med njimi je bil račun za pico, ki so jo pojedli albanski fantje, potem ko so zložili iz zabojnika najtežje reči. In pica v Draču ni prav vsakdanja jed.
V lekarni. Med dvanajstimi sestrami usmiljenkami v Draču je samo Miriam Slovenka, vse druge so Albanke, ki zelo dobro govorijo slovensko (razen novink), saj so se izobraževale v Sloveniji. Red je namreč pokrajinsko organiziran tako, da so za ta del Evrope odgovorne slovenske usmiljenke.
Red ima v Draču dvorišče, obkroženo s tremi hišami, pomagale so jih zgraditi usmiljenke iz bogatejših držav. Vse okrožje je zraslo v nekaj letih na izsušenem močvirju, »izsušenem« tako, da poslušaš sredi mesta ponoči regljanje žab. Po večjih nalivih se znajdejo sestre do kolen v blatu iz bližnje kanalizacije. Na robu dvorišča je bel zabojnik in v njem ima dr. Miriam Praprotnik lekarno, ki je na seznamu uradnih mestnih lekarn, le da druge zahtevajo plačilo in nimajo v priročnem skladišču še olja, testenin, riža ter bonbonov za otroke. Skratka nimajo zdravil za lakoto in otroško sladkosnednost ter kakšnega evra za šolske potrebščine in plačilo šolnine.
Sedela sem tam in opazovala, kaj se dogaja. Prihajali so ljudje, največ starejši, in skozi linico moleli recepte. Sistem zdravstvenega zavarovanja v
Albaniji očitno ne deluje: zdravnik napiše recept in bolnik si lahko iz njega naredi avionček, če nima denarja za zdravila. V bolnišnicah nimajo kuhinj, bolnikom nosijo hrano svojci, ki tudi nakupijo vsa potrebna zdravila za zdravljenje. Zdravila iz humanitarnih zalog so le za tiste, ki zares nimajo nikogar. Tudi sestra Miriam odda zdravila, ki jih v lekarni ni smiselno deliti, bolnišnicam. Pravijo, da je po bolnišnicah več svojcev (ki neizmerno kadijo) kot bolnikov …
Od tod do nikoder. V Draču sem bila pred trinajstimi leti. Pristanišče je bilo manjše, morje polno smeti in umazanije, fantički pa so moledovali mornarje z ladij, naj jim v tisto svinjarijo mečejo kovance, in to so počeli v z velikim veseljem. Otroci so skakali v vodo med plavajoče konzerve in iskali ničvredni denar.
Zdaj teh prizorov ni več. Morje je precej čistejše, pristanišče urejeno in obdano z visoko ograjo. Ne zato, da ne bi z ladij bežali v Albanijo, ampak da ne bi Albanci bežali iz nje. V nasprotju s Kosovci, ki se držijo svojih ognjišč, sanjarijo tu o begu v bogati razviti svet. A ta se je pred njimi zaprl z vizumi in delovnimi dovoljenji, ki jih noče izdajati.
Na večerji v središču Drača sem srečala mladega, čednega natakarja, zelo prijetnega in ustrežljivega, govoril je zelo spodobno angleščino ter italijanščino. Ste se šolali v Italiji, sem vprašala radovedno. »Ne, v Tirani,« je odgovoril in pristavil, da ni bil nikoli zunaj Albanije.
Precej časa je sestri Miriam pomagala v lekarni skoraj dvajset let mlajša albanska zdravnica, vendar jo je pred kratkim zadela kap in se le s težavo spet spravlja na noge. »Živi v središču Drača, s pogledom na pristanišče, in vse življenje gleda ladje, ki prihajajo ter odhajajo. Želela si je, da bi se lahko vsaj enkrat peljala z ladjo,« pravi sestra Miriam nadvse prizadeto. A za kaj takega ne bo nikoli zbrala denarja. Čeprav je bila izjemna specialistka za krvne bolezni, ima 80 evrov pokojnine. Kakšna ladja, tudi drugih delov Albanije ni videla, saj ni denarja za pot!
Albanijo Enverja Hodže so imenovali »največje koncentracijsko taborišče na svetu«. Gobasti bunkerji so še vedno povsod, saj jih je zelo težko izpuliti iz zemlje, iz njih so naredili razstavišča, bifeje, pa tudi manj plemenite dejavnosti se odvijajo v njih. Zrasle so palače in nekaj širokih avenij, revščina pa je čedalje hujša. Kakšne možnosti imajo mladi, ki jih Evropa noče, ker ima že dovolj odvečnih delavcev iz sosednjih držav? Mična mlada dekleta računajo na poroko z dovolj petičnim ženinom, a žal jih ti po poroki včasih prodajo čez mejo za prostitutke. In se potem oženijo še kje drugje.
Ko so snemali film o slovenskih usmiljenkah, so sestro Miriam odpeljali v Peć, kjer je preživela veliko lepih, zanimivih let. Bolnišnico so popolnoma uničili, celo okna so izbili in odnesli. Pravi, da je komaj preživela ta šok. Nikoli več ne bo šla tja.
Jana, št. 25. 23. 6.2009
