Zamaskiranim nasilnežem je s četrtkovim napadom na lokal Open uspelo doseči predvsem, da se je letošnje Parade ponosa v soboto udeležilo veliko več ljudi kot kadarkoli doslej. Okoli 500 gejev, lezbijk in njihovih prijateljev je med vsakoletnim pohodom strpnosti vsej Sloveniji pokazalo, da jih ni strah, da se ne nameravajo skrivati – pa tudi, da bo na področju ureditve njihovih pravic država morala narediti še marsikaj, da bodo končno postali enakopravni.
Priprave. Naj še toliko govorimo o pogumu, v soboto, ko sem se pripravljala na odhod na Parado ponosa, se res ne bi mogla hvaliti s kakšno posebno sproščenostjo. Prejšnji večer, ko smo šli izrazit podporo pred lokal, ki so ga dan poprej napadli zamaskirani neznanci, smo se tam počutili varno, saj so ga ves večer varovali policisti. Nihče pa ni vedel, kaj bo v soboto. Vse odkar sem izvedela za napad, bi si najraje pregriznila ustnico vsakokrat, ko sem se spomnila, da sem se lani vpisala na tečaj samoobrambe, šla pa sem samo enkrat.
Ker morebitnih napadalcev (ti so se v minulih letih vedno skrivali v okolici Metelkove) torej ne bi mogla ravno prebutati, sem tik pred odhodom še iskala razpršilec. Ta ustvari umetno meglo, ki napadalce vsaj za nekaj trenutkov onesposobi. Če bi mi v času, ko sem ga kupovala pred potovanjem v Južno Ameriko, kdo rekel, da ga bom kdaj potrebovala v Sloveniji, bi ga povprašala po duševnem zdravju. A četrtkov napad je pomenil jasen znak, da šale ni. Ko sem čudežni sprej končno našla, sem ga vtaknila žep in se odpravila proti menda kljub vsemu še vedno strpni in varni Ljubljani.
Nič nas ni strah, če je ministrica z nami! Pisano množico ljudi z vseh vetrov, ki je nase opozarjala s transparenti, zastavami ter glasnimi bobni in piščalkami, sem v zadnjem trenutku ujela na Metelkovi, od koder so točno ob 17.00 krenili na pohod po ulicah Ljubljane. Prvi zastoj množice veselih pohodnikov se je zgodil že po nekaj metrih, ko se je pohodnikom pridružila Katarina Kresal, ministrica za notranje zadeve. Ob njej je bilo opaziti še peščico drugih znanih obrazov. Še bolj so bili opazni tisti, ki jih na pohodu strpnosti ni bilo, pa bi mogoče morali biti. Bilo pa je nekaj mam, heteroseksualnih prijateljev ter drugih podpornikov te največje parade strpnosti v Sloveniji, ki je letos potekala pod zgovornim naslovom (R)evolucija ljubezni. Bolj kot besede so bili zgovorni transparenti, ki so opozarjali na strpnost do vseh ljudi – pa tudi na to, da se istospolno usmerjenim zaradi diskriminatornega zakona, ki ga je sprejela prejšnja vlada, v Sloveniji še vedno ni dovoljeno poročiti. Na upravni enoti se lahko samo registrirajo. Kot da ne bi bili ljudje, ampak avtomobili.
Koliko jih je v hlačah? Po dobri uri počasne hoje proti stari Ljubljani, mahanju ljudi, ki so glasno množico radovedno opazovali z balkonov in oken, ter radovednih pogledov mimoidočih (pri čemer so osupli tujci verjetno razmišljali, kaj za vraga je zagrešila tako velika skupina ljudi, da mora hoditi v spremstvu toliko policistov), smo okoli 18. ure le prišli do Starega trga. Tam se je nadaljeval kulturno-zabavni program. Župan Zoran Janković, častni pokrovitelj letošnje Parade ponosa, je poudaril, da je slovenska prestolnica mesto sožitja in strpnosti – in da peščica prestrašenih nasilnežev takšnega vtisa pač ne bi smela pokvariti. Največ navdušenja je požel govor ministrice Katarine Kresal, zbranim je povedala, da je prav v minulem tednu pozvala koalicijske partnerje, naj »uredijo tisto, kar morajo urediti«. Gre za zakon, ki bi istospolno usmerjenim v Sloveniji končno dovolil poroko, s tem pa bi jih izenačil tudi pri drugih pravicah, kot je recimo možnost dedovanja po pokojnem partnerju ali možnost vzdrževanja, če eden od partnerjev ostane brez službe. »Prihodnji teden se dobim s pristojnimi … in potem bomo videli, koliko je koga v hlačah!« je bila odločna ministrica. Obljubila je še, da bo naredila vse, da bodo fantje v modrem vsem predstavnikom ranljivih skupin v Sloveniji še naprej zagotavljali varnost.
Ob 21. uri, ko se je začela sklepna zabava na Metelkovi, še vedno nismo bili povsem prepričani, da bo večer minil brez incidentov. »Če želite priti varno na Metelkovo, se zdaj priključite varovani skupini!« je grmelo iz zvočnika. Tako smo se v mraku skupaj odpravili proti Metelkovi. V spremstvu fantov, ki so ves dan okoli nas tvorili nekakšen obrambni zid, sem se počutila zaščitena kot kočevski medved.
Raje smo lačni! Na Metelkovo smo prišli veliko prezgodaj. Skupina fantov iz Maribora je bila na smrt sestradana. »Kje je mogoče dobiti kakšno hrano?« so spraševali domačine, ti pa so jim odgovarjali, da bo to še najlažje na le nekaj korakov oddaljeni železniški postaji. »Ne, tja pa ne grem! Natančno na poti tja so naju leta 2005 pretepli.« Fantje so stradali še kakšno uro, potem pa le našli prostovoljko, in ta se je v spremstvu nekaj prijateljic pogumno odpravila čez cesto po kebab. Medtem so si krajšali čas z zgodbicami. Recimo s tisto, da so pred dnevi, ko so v Mariboru pripravili Akcijo strpnosti in je okoli njih začela krožiti skupina nasilnežev ter jim groziti, čakali na prihod policistov (ki naj bi jim med dogodkom zagotavljali zaščito) skoraj 45 minut. »Če bi hoteli, bi nas lahko dotlej zverinsko pretepli,« je pripovedoval Andrej in dodal, da medijev to ni prav pretirano zanimalo. »Medije zanimamo samo takrat, ko se zgodi kakšen napad oziroma ko kdo pretepe kakšnega geja!«
Okoli polnoči mi je bilo boja za strpnost za tisti dan počasi dovolj. Zbrala sem ves pogum, vtaknila roko v žep z razpršilcem in se odpravila proti avtu. Policisti so me ves čas pozorno spremljali s pogledi.
Ko sem se vrnila domov, sem si – namesto da bi bila po dogodku, ki bi moral biti predvsem zabaven žur, sproščena – pošteno oddahnila. Ta večer se zaradi Parade ponosa v Ljubljani na srečo ni zgodil noben incident. A četrtkov brutalni napad – ki je bil v resnici napad na javni prostor oziroma na lokal in ne napad na posameznika, kot ga zdaj napačno razlagajo v medijih – ne bi smel ostati pozabljen.
Parade ponosa je namreč konec, policisti in politiki se bodo vrnili k drugim opravkom, življenje bo šlo naprej. Ali bo v prihodnje res kaj strpnejše ali ne, je težko reči. Ljubljana bo res odprto mesto postala šele takrat, ko se bomo upali po njenih ulicah sprehoditi tudi brez razpršilca v žepu ali osvojenega črnega pasu. In ko ljudje, ki želijo zgolj opozoriti na strpnost in spoštovanje pravic za vse ljudi, pri tem ne bodo več potrebovali zaščite cele čete posebej usposobljenih policistov.
Jana št. 26, 30. 6. 2009
