Nikoli ni pomislil, da se bo kdaj ukvarjal z glasbo. Pravzaprav je bolj sanjal o športnem uspehu, saj je treniral košarko in nogomet. Veljal je za nadarjenega mladega nogometaša. A takoj, ko so v njegovem klubu članarino z dva tisoč tolarjev povišali na štiri tisoč, je to pomenilo konec njegove nogometne »kariere«. Nenadoma se je v njem zgodil preobrat. Začutil je nekakšen klic. Začel je vpijati izkušnje ljudi, ki se ukvarjajo s hip hopom. Ta glasba se mu je zdela, kot da je ustvarjena zanj. Pridno je hodil na koncerte, in ko se mu je prvič ponudila priložnost, je skočil na oder ter pokazal, kaj zna. Začel je raziskovati hip hop, hkrati pa se je še naprej ukvarjal s pisanjem. Že prej je pisal pesmi in njegovi šolski zvezki so bili polni pesniških poskusov. Vse drugo je dal na stranski tir. Od leta 2001 je mislil samo na glasbo, sicer pa je končal srednjo šolo in začel delati v trgovini z urami. Mir, ki mu ga je ponujalo to okolje, mu je nadvse ustrezal, saj je lahko nemoteno snoval verze in ritme. Enih in drugih se je oprijel tako, kot se človek oprime rešilne bilke. Vztrajno je pisal, da bi čim bolj izpilil slog, in bral, da bi nadoknadil vse tisto, kar je zamudil med najstniškim potepanjem. Tukaj mu je pomagala samodisciplina, ki se je je naučil pri športu.
Zlatko Čordić je namreč eden tistih fantov, ki so odraščali v ljubljanskih Fužinah in so imeli priložnost spoznati slabosti ter čar igre na ulici. Iz tistih časov ga poznam kot veselega, pridnega in zgovornega dečka z velikimi zvedavimi očmi, saj se je pogosto igral z mojima sinovoma. V najstniškem obdobju ga je za trenutek potegnilo v slabo družbo, a so ga rešile dobra domača vzgoja, navezanost na družino in – tudi v njegovem srcu trdno zasidrane – prave življenjske vrednote. Ter seveda hip hop, ta je postal njegovo življenje.
Na odru optimist, na zemlji realist
Za svoje mesto pod raperskim soncem se je bojeval tako, da se je pojavljal na vseh koncertih, na katerih je organizator obiskovalcem dovolil, da po koncertu stopijo na oder in pokažejo, kaj znajo. Imeli so ga za »norca«, saj ni in ni hotel odnehati. Sodeloval je s produkcijsko skupino Sami norci in iz dneva v dan vse bolj presenečal z neustavljivim napredovanjem k visoki glasbeni kakovosti. Kaj kmalu je veljal za enega najobetavnejših upov slovenskega hip hopa.
Vztrajnost je odlika pogumnih in Zlatka je pripeljala do drugega mesta na zadnjem državnem prvenstvu v freestylu v ljubljanskem klubu K4 (zmagovalno trofejo je odnesel Trkaj). Nato se je uradno pojavil na kompilaciji Lublana podtalno skupaj z Da Deuceom v skladbi Glej jih in kot gost na zgoščenki Nikolovskega Vse ob svojem času, v skladbi Sami norci.
Zaupal je vase ter z neustavljivo energijo privlačil in opogumljal druge. Zapustil je Same norce in začel tlakovati svojo lastno pot. Za spremljevalno skupino je zbral nekaj izvrstnih glasbenikov in jih poimenoval Optimisti. Priložnost je našel v novoustanovljeni založbi Street 13, pri njej je septembra lani izdal prvenec Svet je lep.
Strast do glasbe in uspeh nista prav nič spremenila njegove zasebnega življenja. Ostal je z družino – najprej v majhnem stanovanju v Fužinah, nato v večjem v Medvodah. Od skromne plače skoraj polovico namenja za stanovanjsko posojilo, po ves dan dela in snuje aktualna družbenokritična besedila. Skromnost je ostala njegov slog. Ne želi se predstavljati drugačen, kot je, pravi, in prav nič ne poveličuje svojega stila. Izhaja, od koder izhaja, zato se, kot pravi, ne gre »gheto motherfuckerstva« ter se ne predstavlja v videospotih z nabildanimi in tetoviranimi tipi.
Zanimivo je, da Zlatko kot najpomembnejšo vrednoto poudarja zdravje. Nenavadno za mladega človeka in nepričakovano za raperja. Pravi, da gre za vzgojo in vrednote družine. Zaupaj vase in v svojo družino, poišči sožitje s starši in zahvali se bogu za zdravje – so njegove vodilne misli.
Z Zlatkom se je zanimivo pogovarjati, saj iz njega dobesedno vrejo besede, njegova telesna govorica pa priča o tem, da je nemiren in hiperaktiven. No, ni ravno tako, je predvsem mladenič, ki je končno dočakal svoj trenutek. Poskuša ga kar najbolj izkoristiti, tako da je včasih videti neučakan. Če mu kdo reče, da je zaslovel čez noč, ga to razjezi, saj je za njim sedem let sanj in prav toliko let truda.
In kako živi, kadar ni na odru, kadar ne snuje rapa in kadar ni v trgovini z urami? Fant, ki je bil rojen in je odraščal med betonskimi bloki, je odkril naravo. Hodi, hodi in hodi ter uživa v tem, da se dotika narave, da jo voha in opaža vse njene podrobnosti. Še ena odlika, ki je ne bi pripisali raperju, mar ne?
