Branko se je na vse pretege upiral hospitalizaciji, zato sta zdravstvenemu osebju priskočila na pomoč najprej dva policista, potem pa še vodnik s psom. Tudi to ga ni umirilo, zato je eden od policistov uporabil prijem davljenja, z njim so ga spravili na tla, ga vklenili, zdravnica pa mu je vbrizgala pomirjevalo. Moški se je potem sicer pomiril, a nehal kazati znake življenja. Zdravniška ekipa ga je oživljala, vendar neuspešno. Branko je umrl.
Svojci so bili, razumljivo, v šoku, niso mogli verjeti, da se lahko zgodi kaj takega. Zoper Policijsko postajo Nova Gorica so podali ovadbo zaradi suma povzročitve smrti iz malomarnosti. Preiskava je pokazala, da ravnanje policije in zdravstvenega osebja ni imelo elementov kaznivega dejanja, in zadeva je šla v arhiv. Po mnenju svojcev sta v tej tragični zgodbi zatajila tako pravni sistem kot policija in še danes so prepričani, da je Branko umrl zaradi posledic njenega ravnanja.
Poročilo izvedenca  je za laične oči dejansko neprepričljivo. V njem med drugim piše: »V kolikor bi prisotno osebje pravočasno opazilo, da je začel Štefančič bruhati, bi lahko vdihavanje izbruhane vsebine preprečili ... Ti ukrepi pa pri agresivnem bolniku niso izvedljivi in so mogoči šele potem, ko se bolnik umiri oziroma izgubi zavest. Nemiren in nasilen bolnik in okoliščine dogodka skoraj gotovo niso dopuščale potrebnih ukrepov.« 
Resnica ni črno-bela
Tragična zgodba in še posebej njen razplet, ko ni bilo treba nikomur sprejeti odgovornosti, seveda mečeta temno senco tako na prisilno hospitalizacijo kot na vlogo policije pri njej. Zato nas je zanimalo, kakšne izkušnje imajo z obema ljudje, za katere so duševna bolezen in njene posledice stvar vsakdana. Njihove izkušnje potrjujejo večno resnico, da ni nič črno-belo in nič le prav ali narobe ter da včasih ni dobre poti do dobrega cilja.

Več v tiskani izdaji revije Jana...