Vsi so se zaljubili vanjo
Njene vloge so postale simbol ustvarjalnosti celotne generacije, ki se je uveljavila na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. 22. junija letos je dopolnila 60 let. Še vedno izžareva posebno energijo, tako v življenju kot v svojih vlogah.
Njena povezava z igro in gledališčem se je začela zelo zgodaj. Odraščala je v New Yerseyju, v bližini New Yorka, v družini judovskih priseljencev z Nizozemske. Tudi njena mama je bila navdušena za gledališče, prav tako kot njena babica. Kot otrok je Meryl Streep pogosto hodila v gledališče – predvsem so hodili gledat muzikale, resne predstave so prišle na vrsto šele pozneje. Morda se je zato že zgodaj navdušila za glasbo in želela postati glasbenica, kar je še vedno ena njenih neizpolnjenih želja. »Če bi lahko izbrala kak drug poklic, bi bila glasbenica. Obožujem glasbo in mislim, da je to nekaj, kar te lahko v celoti izpolnjuje,« pravi. »Nikoli pa ne bi želela delati v poklicu, ki zahteva ves dan le sedenje ob računalniku.«
Pred občinstvom je prvič nastopila v osnovni šoli in zapela Sveto noč v francoščini. Starši so jo pozneje poslali na tečaj solo petja k znani pedagoginji v New York, kamor se je vozila ob sobotah.
A imela je smolo, vsaj videti je bilo tako. Pred njo je imela uro petja Beverly Sills, ki je pozneje postala znana operna pevka. Tako je Streepova ugotovila, da so tudi boljše pevke od nje, in se posvetila igri. Glasbeni talent pa ji je prav prišel v poznejših vlogah.
Ko igram, spregovorijo duše
V svoji karieri je dala veliko intervjujev. Nikoli ni bilo videti, da bi ji bilo to odveč, in odgovarjala je tudi na banalna vprašanja. Vedno je skušala poudariti svoj smisel za humor. Ko so jo v nekem pogovoru vprašali, kaj bi si želela, da bi bog rekel pred nebeškimi vrati na sodni dan, je brez razmisleka vzkliknila: »Vsi noter!«
»Marsikdo misli, da igralstvo nima nobene vrednosti in da je morda pomembno biti le pravnik ali kaj podobnega. A s tem se ne strinjam. Kot igralci dajemo glas osebam, ki lahko tako spregovorijo, čeprav jih ni več ali jih nikoli ni bilo. To je tako, kot da bi predstavljala duše.«
Za nekatere vloge se je učila peti, za druge plesati. Za vlogo v filmu Sofijina odločitev se je na primer naučila osnov poljščine, pri snemanju enega od filmov je imela ves čas ob sebi strokovnjaka za irsko izgovarjavo angleščine. Naučila se je tudi irskih plesov, še mnogo bolje in več, kot je bilo treba za filmsko vlogo. »Vloge me izobražujejo, kako je treba prebroditi stvari,« opisuje svoje igralsko raziskovanje osebnosti Meryl Streep. »Kot igralka sem lahko obiskala tudi temne in strašljive plati življenja, ki si jih v resničnem življenju nikoli ne bi želela spoznati. Na srečo se vse skupaj konec dneva konča in lahko si hvaležen, da se ti kaj takega ni zares zgodilo.« Kot igralka prisega, da se mora vsaka vloga dogajati od znotraj navzven, sicer je bolje ta posel pustiti pri miru.
Voditelj intervjuja James Lipton je v znamenitem newyorškem Actors Studiu za opis Meryl Streep uporabil besede kolega, ki je o njej dejal: »Vsi, ki so igrali njene ljubimce, so se vanjo zaljubili. Vse, ki so v vlogah njeni nasprotniki, postane strah. Vsi, ki so njeni najboljši prijatelji, to tudi zares postanejo. Z lahkoto izmenja dušo in spremeni kemijo vseh odnosov.«
Čeprav Meryl Streep velja za umetnico dialogov, sama misli, da je pri filmu najpomembnejše, kar je odigrano brez besed. Pogosto so ji dragocenejše opombe o vlogi, ki sta jih naredila dramatik in scenarist, kot pa same besede, ki jih včasih celo pozabi, tako kot tudi celotno zgodbo filma. A to njenim vlogam ne škoduje.
Meryl Streep se je že v otroštvu navduševala nad umetnostjo. Že na prvih nastopih je pokazala veliko nadarjenosti. Leta 1972 je začela študirati na prestižni ameriški univerzi Yale, se leta 1975 preselila v New York in tam dobila svojo prvo gledališko vlogo. Igralkin poseben značaj, videz in talent so kmalu pritegnili pozornost filmskih ustvarjalcev in že leta 1977 je dobila vlogo v filmu Julia, v katerem je igrala ob takrat že veliki zvezdi Jane Fonda.
Od takrat so njena kariera, priljubljenost in slava le še rasle.
Za oskarja je bila nominirana kar petnajstkrat; dobila ga je dvakrat, prvič za vlogo v filmu Kramer proti Kramerju leta 1980, drugič pa za vlogo v filmu Sofijina odločitev leta 1983.
Velik uspeh je doživela z glasbeno vlogo v muzikalu Mamma mia! Čeprav je bila vloga za Meryl Streep, ki so je gledalci navajeni v resnih in poglobljenih vlogah, manj značilna, je sama v petju in plesu neizmerno uživala. Na vprašanje, ali bi spet igrala v podobnem filmu, saj producenti razmišljajo o nadaljevanju, je odgovorila: »Takoj! Takoj! Takoj!«
