Pred dobrimi desetimi leti sem imela novinarsko srečo, da sem se lahko peljala čez območje, kjer se je 26. aprila 1986 zgodila najbolj strašljiva jedrska nesreča doslej. Na obeh straneh ceste, ki je prečila šestdesetkilometrsko z visoko žičnato ograjo obdano »cono smrti«, sta se bleščali široki progi nekakšnega mahu – na eni rdeč, na drugi zlat. Če si pogledal iz druge smeri, se je zlata spremenila v rdečo in nasprotno. Koprive in lapuh so bili skoraj tako visoki kot lesene hiše, ki so jih prebivalci v naglici zapustili. V daljavi so štrleli v zrak posušeni iglavci. Če lahko radioaktivno sevanje nekatere rastline ubije, druge spodbudi pri rasti do nadnaravne velikosti in tretje popolnoma spremeni, le kako potem vpliva na človeka?
Vsako sevanje lahko spreminja človeške celice, vendar za zdaj poznamo le vpliv nekaterih. Radioaktivnost, ki sodi med tako imenovana ionizirajoča sevanja, je med najbolje raziskanimi. Atomski bombi, ki sta razdejali Hirošimo in Nagasaki, sta ponudili znanosti vrsto dokazov, kako je mogoče ubiti človeka in njegove nerojene potomce brez fizičnega nasilja; še danes se prepirajo, koliko ljudi je umrlo za posledicami nesreče. Moja generacija je zrasla ob prebiranju knjige Sadako hoče živeti – o japonski deklici, ki je umirala zaradi radiacije, a jo je držalo pokonci upanje, da bo preživela, če bo naredila 1000 papirnatih žerjavov.
Atomi ne poznajo razlik. Po japonski katastrofi so velesile preizkušale atomsko orožje in za večne čase uničile nekatere manj obljudene predele našega planeta, potem pa se je začela tako imenovana mirnodobna uporaba jedrske energije, večinoma za proizvodnjo elektrike. Nesreče so bile, a jih je politika zamolčala. Šele čez leta so v javnost pricurljale vesti o vzrokih in manj o posledicah (ter da so sploh bile).
Po černobilski nesreči se je tako imenovana laična javnost končno zavedela, da ne obstajajo dobri in slabi atomi – dobri v elektrarnah, slabi pa v bombah –, ampak da so oboji enako nevarni. Tudi elektrarne se lahko prelevijo v bombe, če … In teh »čejev« je kar preveč. Sabotaža, potres, napad na centralo – pa tudi malomarnost, v Černobilu se je zgodilo prav to. Centrala je bila slabo zgrajena in najbrž tudi projektirana, razgnal pa jo je pritisk na napačen gumb; na koncu je torej obveljalo, da je kriv »človeški faktor«. Kdo pa?
Koliko torej? Kopanje po podatkih, koliko je žrtev černobilske nesreče, je precej jalovo delo. Neposredno jih je zaradi nesreče umrlo okrog 30, posredno pa od 2500 do 7000, nekateri podatki tudi pravijo, da kar 100 000. In koliko jih še bo?
S številkami so zelo previdne tudi mednarodne raziskave, pri katerih naj ne bi dvomili o objektivnosti. Po njihovem namreč ni kontaminirano na sto tisoče hektarjev zemlje, ampak »okrog 60.000«, pa tudi dokazanih smrti ni več kot »le« nekaj tisoč. Raziskovalci pravijo, da se lahko opirajo le na podatke, ki so dokazljivi. Te pa skuša politika kolikor mogoče skriti.
Če ne bi sevanja zaznali Švedi, bi svet izvedel za černobilsko katastrofo precej pozneje. Niti doma, v takratni Sovjetski zvezi, niso vedeli, kaj se je zgodilo. Več kot 600.000 reševalcev, tako imenovanih likvidatorjev, se je napotilo v Ukrajino, mnogi tudi prostovoljno. Brez zaščite so gasili četrti reaktor centrale, ne da bi se zavedali, da to ni običajen požar. Zakaj ni Gorbačov, takratni predsednik SZ, končal med zločinci, saj bi bilo žrtev veliko manj, če ne bi skušala politika nesreče za vsako ceno skriti? Ker pač velja za rušitelja komunizma, in svet mu je očitno hvaležen predvsem za to. Medtem ko so tuji mediji poročali o černobilski katastrofi, se doma o tem še zmeraj ni govorilo. Mimogrede, takratnega dopisnika Dela, ki je poročal o pravi razsežnosti nesreče, je slovenska politika poklicala na zagovor v Ljubljano, češ da blati gostujočo državo in rahlja občutljive jugoslovansko-sovjetske odnose. Odpoklicala pa ga ni.
Rak. Nekateri podatki pravijo, da je v letu ali dveh po nesreči umrlo 3000 otrok za levkemijo in 4000 za rakom ščitnice. V Belorusiji so statistični podatki povedali tole: pred černobilsko nesrečo je bilo na 100.000 prebivalce vsako leto 82 novih onkoloških obolenj, deset let po nesreči pa kar 6000, umrljivost prebivalstva se je povečala za 25 odstotkov.
Nihče ne zna kolikor toliko natančno povedati, koliko ljudi je sevanje spravilo v grob in koliko jih še bo. Rak seveda ni edina posledica sevanja, to so tudi številne poškodbe DNK, bolezni in iznakaženost, marsikaj se pokaže šele pri potomcih. Ampak znanost seveda pravi, da sešteva samo tiste smrti in poškodbe, ki so dokazljive. Le kako naj vemo, kaj je zares povzročilo bolezen in smrt?
Piskajoče klobase. Kako so se recimo počutili ljubitelji klobas dokaj daleč od Černobila, ko so pred kakšnimi petnajstimi leti izvedeli, da so mnogi mesni izdelki – radioaktivni? Zgodilo se je takole: »znanost« je izračunala, koliko radioaktivnih snovi še sme biti v živilih, da ne škodijo zdravju, zato so svinjsko meso s širšega območja Černobila odpeljali na sever, da bi ga tam pomešali z nekontaminiranim mesom. V tovarni blizu Peterburga pa niso imeli »svojega« mesa, zato so naredili klobase kar iz černobilskega. Ker pa so bili takrat ruski znanstveniki zelo nezaupljivi, so številni hodili kupovat hrano kar s priročnimi merilniki radioaktivnosti, in tako so nekomu začele klobase »piskati«. Izbruhnil je škandal. Za časa Jelcinove vladavine – medije je pustil pri miru – je prišel v javnost, danes pa bi zelo težko.
Politika po vsem svetu namreč nerada govori o nesrečah in nevarnostih atomske energije. Znanost ima dvojne račune: po eni strani zaradi molka in skrivanja podatkov veliko podatkov v resnici nima, po drugi strani je jasno, da je atomska energija ekološko najbolj čista, saj fosilna goriva povzročajo hudo onesnaženost okolja in posledično bolezni. Zato pač čedalje bolj vneto zagovarja gradnjo atomskih central, računajoč, da sodobna avtomatika ne dopušča človeške napake in da so centrale popolnoma varne. Ljudstvo pa ne verjame. In se brani.
Sedem gologlavih deklic
Pri založbi Modrijan je pred kratkim izšla knjiga beloruske novinarke Svetlane Aleksijevič Černobilska molitev, ki opisuje grozljivo nesrečo skozi pripovedi ljudi, ki so tam živeli – in spremljali umiranje najdražjih pa tudi krajev, kjer so se rodili. Začne se s pripovedjo 23-letne nosečnice, ki se je morala odločiti, ali zaščititi svojega nerojenega otroka in zbežati iz bolnišnice ali umirajočemu možu stati ob strani vsaj zadnje trenutke. Odločila se je po srcu in rodila deklico, a je živela le nekaj ur; ugonobilo jo je radioaktivno sevanje.
Ali pa pripoved očeta Nikolaja Fomiča Kalugina: »Ženo in hčerkico sem peljal v bolnišnico. Po telesu so se jima razsejali črni madeži. Občasno so se pojavili, nato pa izginili. Veliki so bili kot kovanec za pet kopejk ... Bolelo pa ju ni ... Bili sta na opazovanju. Vprašal sem: Povejte, kakšen je izvid? – Ne, v vaše dobro. – V čigavo pa?
Takrat so vsi naokrog govorili: umrli bomo, umrli ... Do leta 2000 Belorusov ne bo več. Hčerkica je imela šest let. Prav na dan nesreče.
Potem bolnišnica … Si lahko predstavljate sedem plešastih deklic hkrati? V bolnišnični sobi jih je bilo sedem … Hočem potrditi – moja hči je umrla zaradi Černobila. Od nas pa zahtevajo, naj bomo tiho. Znanstveno pač še ni dokazano, ni arhiva. Počakati je treba še sto let. Toda moje človeško življenje ... Je že krajše ... Ne bom dočakal. Zapišite ... Lahko zapišete: hčerkici je bilo ime Katja ... Katjuška ... Umrla je pri sedmih letih ..."
Jana, št. 28, 14.7.2009
