Vseh sort salam, v katerih ni mesa, temveč soja, suhe fige ali celo čokolada, smo že navajeni, vemo pa, da to niso ponaredki. Zato presenečajo tako imenovani analogi, ki dajejo vtis, da gre za prave mesnine in sire, kar pa ni res. Takšni »siri« se v zahodnih državah množično uporabljajo pri pripravi hitre hrane, pri nas pa na srečo še ne.
Marjana Peterman, strokovna sodelavka Zveze potrošnikov Slovenije, pravi: »Beseda sir se po zakonodaji lahko uporablja samo za izdelek iz natančno določenih sestavin: mleka, sirila in mlečnokislinskih in drugih bakterij, ki so potrebne za zorenje sira, ter soli. Siru se lahko dodajajo tudi pridevniki, na primer topljeni ali pica sir, kar je še zmeraj sir. Analogni sir pa je izdelek, ki je narejen iz vode, mlečnih beljakovin in rastlinskih ter drugih maščob in aditivov, ki pomagajo, da je videti kot sir.«
Berite deklaracije!
Kako naj potrošnik prepozna in loči pravi sir od ponaredka? »Potrošnik mora biti pozoren na t. i. legalno ime izdelka, v tem primeru je to beseda sir na deklaraciji. Trgovsko ime, na primer Jošt, je blagovna znamka, na deklaraciji embalaže izdelka pa je zapisano zakonodajno ime: sir. Iz njegovih sestavin je razvidno, da je to mlečni izdelek z določenimi odstotki mlečne maščobe v suhi snovi. Če na deklaraciji piše samo sir, je torej to sir in nič drugega. Če piše recimo pica sir, topljeni sir ali sendvič sir, pa je treba prebrati vso deklaracijo, da se seznanimo s količino sira v izdelku in z drugimi sestavinami. In nasprotno. Pri analognem siru, kakršen je na primer pizza topping, v deklaraciji potrošnik ne sme najti besede sir, temveč iz deklaracije spozna sestavine izdelka. Če ste torej na trgovskih policah našli izdelek z imenom sir, ki ne ustreza omenjeni definiciji, o njem, prosim, obvestite ZPS,« pravi Petermanova. Pojasnjuje še, da so dober zgled tovrstnih izdelkov sojini ali riževi napitki, pri katerih nikjer na embalaži ne piše, da je to mleko. 

Več v novi Jani, št. 38, 22.9. 2009