V Tušu in podjetju PG so v začetku maja v sodelovanju z Rdečim križem Slovenije začeli veliko dobrodelno akcijo za pomoč dvanajstim socialno ogroženim družinam iz vseh slovenskih regij.

V Tušu bodo od nakupa vsakega izdelka izbranih blagovnih znamk namenili za pomoč družinam, ki so v hudi stiski in na robu preživetja, 0,07 evra. Vsaka družina bo prejela enak delež pomoči v obliki bonov, ki jih bo lahko porabila v trgovinah in franšizah Tuš. Le če ima katera med njimi večji dolg ali denar potrebuje za nakup zdravil, bo pomoč dobila v denarni obliki. Pri Jani smo se v akcijo vključili tako, da bomo izbrane družine predstavili. Tokrat objavljamo tretjo in četrto zgodbo.

Previsok kredit za hišo

»Imamo štiri punce in dveletnega fanta,« ponosno pripoveduje mamica petih otrok, ki z možem ni načrtovala tako številne družine. Otroci so stari od dve do petnajst let in zagotovo niso razlog, da se je družina znašla v denarni zagati, ki jo zelo nerada prizna in navzven tudi skriva. V stiski j zato, ker živijo odgovorno, ker so si sami uredili stanovanjski problem in ker je šlo podjetje, kjer je delal oče, v stečaj.
Dokler sta bila samo dva otroka, je družina iz Štajerske živela pri starših mamice v enosobnem kletnem stanovanju, v isti hiši pa je živel tudi njen brat z družino. Stiska je bila prevelika, hiša za toliko stanovalcev premajhna. In so se odločili za pogumen korak: mož je delal v tujini in zaslužil dovolj denarja, da so se odločili za nakup hiške, ki je zdaj njihov dom. »Sicer bi najraje ostali v domačem kraju, kjer so otroci obiskovali šolo, toda po štirih, petih letih iskanja smo le našli pravo hišo, jo ob pomoči staršev kupili in se preselili.« A podjetje, kjer je delal mož, je šlo v stečaj, še vedno mu dolguje osem tisoč evrov in videti je, žal, da bo tako tudi ostalo. Zato so se znašli v stiski. Oče je kar hitro dobil drugo službo, toda plača je precej manjša. Šeststo dvajset evrov, kolikor dobi za svoje delo na mesec, dobesedno pogoltne kredit: ostane jim le dvajset evrov. In seveda otroški dodatki (okoli šeststo štirideset evrov za vseh pet otrok), s katerimi morajo preživeti mesec, saj je ta denar edini, ki ga poleg plače dobi družina. Zelo skromno morajo živeti, vendar se ne pritožujejo in tega, kot rečeno, ne obešajo na veliki zvon. Znajo preživeti: še vedno družini pomagajo stari starši – a pokojnini sta zelo skromni, stroški pa veliki. Družina dobiva hrano pri RK, tudi oblačila (»Zelo, zelo sem hvaležna!«), pomagajo prijatelji in sorodniki, ki imajo kmetijo, tudi oblačila si izmenjujejo. »Prošnje za socialno pomoč še nisem napisala, saj ne želim delati otrokom stroškov. Ko bi bili odrasli, bi morali vse vrniti državi, pa ne vem, ali ne bodo tudi oni lezli iz meseca v mesec in bi jih stroški, ki bi jih imeli za nami, lahko pokopali.« Starši se bojijo, kako bodo zmogli vse stroške, saj gre najstarejša hči v srednjo šolo v drug kraj, morala se bo voziti, en otrok gre v šolo, tudi vrtec za najmlajšega je treba plačati, saj želijo, da ga obiskuje zaradi socializacije. Za plačljive hobije otrok, kot so ples in košarka, ni denarja; zmanjka ga tudi za ozimnico in šolske potrebščine. Njihovo veselje in zabava so kolo in rolerji, obveznost pa, da pomagajo doma pri varstvu mlajših in hišnih opravilih.
Mamica je po poklicu stekloslikarka, kar zdaj ni ravno iskan poklic; je pa delala v naši najznamenitejši steklarni. »Za menoj je vsega skupaj deset let delovne dobe, toda po rojstvu četrtega otroka sem ostala doma in izkoristila ugodnost, ki jo na srečo ponuja naša država mamam z več otroki.« Zdaj precej pomaga svoji mami, oboleli za rakom, pa tudi s petimi otroki je precej dela. »Najbolj si želim, da se nam ne bi zalomilo pri plačevanju kredita za hišo, da bi mož obdržal službo in da bi jo dobila tudi jaz: v dopoldanskem času in pri delodajalcih, ki jih ne bi motilo, da imam pet otrok.«

Več v Jani št.21

Tekst: MIŠA ČERMAK