V različnih obdobjih je predavala grški jezik in kulturo ter srbsko in hrvaško književnost (posebej žensko) na Filozofski fakulteti, zdaj pa je dekanica ISH (Fakultete za podiplomski humanistični študij), kjer vodi programe antropologija antičnih svetov in antropologija spolov.
Antropologija proučuje človeka kot člen narave – kje smo ljudje?
Zoprno vprašanje, a izzivalen je sklep pokojnega ameriškega antropologa Lewisa Binforda, da smo, kar se tiče poljedelstva in prehrane, v eksperimentalni fazi: torej da smo zelo zelo mladi, da šele začenjamo in nimamo pojma, kam in kako se bo izteklo. Ekološka katastrofa je morda samo začetniška napaka.
Zdi se (ali pa si to želimo), da smo v nekem prelomnem obdobju?
Nikoli (smeh) nismo! A v teh malih okvirjih, v katerih sedaj živimo, bi bilo lepo verjeti, da so spremembe možne. Jaz seveda verjamem v spremembe: potekajo nujno, posebej kadar se soočimo z brezizhodnostjo.
Kje smo slovenske ženske? V aktualni pokojninski reformi nas ni, pa še molčimo poleg tega o svoji veliki obremenjenosti, odgovornosti.
To so neposredne posledice političnih dejanj zadnjih dvajsetih let, v katerih, čeprav so spoštovana nekatera pravila, emancipacija ni najuspešnejši projekt.
Zakaj? Zaradi preobremenjenosti?
Vsekakor je to eden od ključnih razlogov: v tridesetih letih prejšnjega stoletja je znana jugoslovanska feministka Julka Hlapec ÄorÄ‘ević pisala o socialističnem modelu, v katerem je ženska hkrati zaposlena, gospodinja, ljubica, mati in družbeno aktivna, ter da je to za žensko salto mortale. A zanimivo je, da so ženske Jugoslavije uspevale v tem. Če se ženska tako dobro prilagaja, mora biti globoko frustrirana, ko jo izločajo in ko se postavi »stekleni strop«: ženske so boljše v osnovnih šolah, na fakultetah, potem pa se na višjih stopnjah nekako »razredčijo«.
Kje je torej ta ženska pamet, ženska modrost v politiki? Poglejmo samo stanje v državi!
V glavnem – spodaj: v oceanu tajnic, svetovalk, pomočnic. Če postanejo močne in uspešne, je to prekletstvo, ker postanejo glavna tarča. Krivda medijev je pri tem ogromna: živijo od stereotipov.
Sem in tja se pa pojavi kdo, ki kaj pove. Torej je upanje?
Ne, ga ni (nasmeh). Problem je v tem, koga sprašujemo: v medijih so vedno eni in isti ljudje. V tako majhni državi, kakršna je Slovenija, bi bilo popolnoma normalno, da bi bili v dvajsetih letih že mnogi v parlamentu in vsi v lokalni upravi in da bi petina državljanov že izkusila, kako je biti minister. A to očitno ni možno: že dvajset let imamo iste obraze, ki so enako nekompetentni, ki enako kažejo, da niso sposobni in da nimajo radi politike, radi pa imajo moč – v politiki ni erosa znanja, ni strasti izboljšanja, ni videti, da nekdo res uživa v dogovorih, kompromisih, besedah, retoriki, izzivih sporazumevanja. Posebej pa ni elegance.
Več v Jani št. 21
Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: JAKA KOREN
