»Hrvatica sem, iz hrvaške Istre, mož je iz Kopra, njegov oče pa je tudi iz Istre: Istrani smo, ne Slovenci, ne Hrvati – Istrani!« z nasmehom razlaga Nada, ki živi v Sloveniji več kot štirideset let. Po poklicu je ekonomistka in je nekoč delala v Kartonažni tovarni v Ljubljani, a naključje jo je pripeljalo v Fieso in tam je spoznala moža. »Ja, ljubezen, ljubezen (smeh), pa dva otroka. Sem ostala tukaj …« Mož se je kmalu po tem, ko sta se z Nado spoznala, začel ukvarjati s kmetijstvom – kajpak, zemlja je bila, ljubezen do nje tudi, pridnost prirojena. »Na začetku si je z zaslužkom od njive česna kupil nov avto, tudi jaz sem ostala doma in odtlej delam na kmetiji.« A prvi avto je že daleč, danes je drugače, težje. Bili so člani zadruge, pridelke so vozili tja, toda zaslužek ni bil dober, dela je bilo preveč. »Pa zmeraj starejši smo – ne moremo več toliko: kar na dveh hektarjih pridelamo in česar ne porabimo sami, raje prodamo doma.«
Naravno gojenje – odlični pridelki! Nadi in Sergiu ni bilo težko delati na zemlji, saj sta bila že od doma vajena kmečkih del pa tudi skromnosti. Seveda sta se pod patronatom zadruge učila novih poti obdelovanja zemlje in škropljenja, a zdaj ne škropijo in ne uporabljajo umetnih gnojil ter pripravkov – gnojijo s kokošjim gnojem. »Kar bog da, da. Pridejo kakšne uške, pa populimo take rastline in jih zakurimo, pomagamo si tudi s koprivami – za trto, ki je je dosti, pa uporabljamo žveplo in modro galico, kot naši starši.« Ko človek pogleda brezhibne gredice, papriko, posajeno med trtami, paradižnik, ki mu v bližini delajo družbo melancani, mu najprej pade v oči red: med gredicami ni niti ene travice ali plevela! Veliko pridnih rok je treba za to, veliko skrbi in veliko vode, da vse tako uspeva. V bližini je vodnjak, cevi so napeljane med vsemi gredicami. No, štiričlanska družina premore osem parov pridnih rok: tudi odrasla otroka, čeprav vsak pri svojem kruhu, ves čas pomagata na domači kmetiji. »Včasih smo pridelali tono in pol paradižnika, z možem in otrokoma smo jih cele noči zlagali.« Zdaj so količine manjše, a zadoščajo za prijatelje, sosede in tiste, ki poznajo njihova zelenjavo in sadje. »Pride upokojenka, reče, da bi kilogram paradižnika, pa ji dam dva,« pove stoično – in res je tako. Doma in na oddaljeni njivi imajo tudi zajce, kokoši, prašičke, ki jih hranijo s tisto zelenjavo, ki ni brezhibna. Pri njih ne gre nobena zelenjava in sadje v nič: ker smejo pridelati le tristo litrov vina na družinskega člana (»Država je požrešna, davki veliki!«), prodajajo mošt in grozdje, olivnega olja pridelajo okoli pesto, šeststo litrov (olive tudi vlagajo), iz jagod je Nada skuhala marmelado, hrustavke pa vložila v žganje, da s kakšno češnjo pocrklja  mimoidočega popotnika.
Želimo zdravo jesti. Pogovarjamo se pod balkonom, v senci, sonce pripeka. Zelo. Kako lahko sploh delajo v takšni vročini? »Zgodaj vstajam, danes smo že ob štirih, ker je bilo treba poskrbeti za trto; v najhujši vročini počivamo – kuhamo marmelado, vlagamo jajčevce, zlagamo, kadar se malo shladi, pa gremo na njivo in lahko delamo do desete ure zvečer, ker je dan dolg.«
Nada in njena družina sta znani zaradi poceni in zdravih dobrot ter prijaznosti, ji omenim. »Kaj hočem,« pravi v smehu, »turisti so se razpasli tod okoli, pa jih ne morem pustiti žejne – zakaj ne bi ponudila človeku kozarca vina?! Samo … preveč ljudi imamo, vsi bi hoteli imeti sadje, zelenjavo, a vsega ne moremo, bi morali delati bolj na veliko, a sva z možem že v letih – ne gre več!« Verjamem, ob našem obisku ima mož ravno rojstni dan, šestdeset let, vendar neprestano in kljub vročini dela! A zakaj so se odločili za zdravo pridelovanje, vrtam naprej. »Zato, ker želimo zdravo jesti.«  

Več v Jani št. 28

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ