Če pot do Žičke kartuzije ne bi bila tako dobro označena, bi jo težko našli. Kartuzijanci so se namreč vedno naseljevali v skritih, odročnih in nedotaknjenih predelih, kjer so lahko živeli v skladu s svojimi redovnimi pravili – odmaknjeno v molitvi in meditaciji. Takšna je bila tudi Dolina svetega Janeza Krstnika. A tudi to nekoč neposeljeno sotesko so morali pripraviti – izkrčiti gozd in zravnati dva hriba, da so dobili ravnico, na kateri so lahko zgradili svoje domovanje. Obzidje, nekatere dobro ohranjene stavbe, urejen zeliščni vrt, najstarejša slovenska gostilna Gastuž tik pred vhodom v samostan obiskovalca z bujno domišljijo lahko hitro zapeljejo v čas, ko so se za temi zidovi dogajale pomembne reči. Med drugim je samostan v nekem obdobju postal celo evropsko kulturno in politično središče, v 14. stoletju pa se je ponašal s knjižnico z 2.000 knjigami, večja je bila le vatikanska. Tukaj so nastajali znani žički rokopisi. Menihi so se ukvarjali z naravnim zdravilstvom in lekarništvom, pa tudi z drugimi deli, pomembnimi za njihovo samooskrbo.
Vzpon in zaton Žičke kartuzije. Kot vse kartuzije je bila tudi Žička prvotno zgrajena iz dveh delov – v spodnjem je bilo skoncentrirano gospodarstvo (v njem je živelo šestnajst bratov, ki so delali pod vodstvom prokuratorja), v zgornjem pa se je odvijalo intelektualno in meditativno delo (tam je živelo 12 bratov, vodil jih je prior). Zgornji samostan in spodnji v Špitaliču sta bila oddaljena približno dva kilometra. A v 15. stoletju so spodnji samostan začeli opuščati, ker so ob vmesni poti zrasle vasi in motile puščavniško samoto menihov, in vsi skupaj so zaživeli v zgornjem samostanu. Zato so tu postavili gospodarsko poslopje, v strahu pred turškimi vpadi so dvignili in utrdili obzidje in leta 1467 pred vhodom v samostan postavili gostišče, danes imenovano Gastuž. V njem so sprejemali obiskovalce, popotnike, romarje – navadni ljudje v kartuzijo namreč niso imeli vstopa. Prvič je življenje v samostanu za trideset let zamrlo leta 1564, leta 1712 pa je cesar Jožef II. v duhu svojih prosvetljenskih reform kartuzijo dokončno ukinil in kartuzijanci se vanjo niso nikoli več vrnili. Zapuščene zgradbe so potem med drugim služile kot gradbeni material za obnovo pogorelih Slovenskih Konjic, z veseljem pa so ga uporabili tudi drugi. Najmlajša stavba – gospodarsko poslopje – pa je dolgo dajala dom ljudem z nizkimi dohodki. Zadnja stanovalka se je izselila pred dobrimi desetimi leti. Prelepo spokojno dolino s številnimi skrivnostnimi zgodbami – mnoge od njih bodo za vedno ostale za zidovi in ruševinami samostana, so potem na novo odkrivali najprej tujci. Ko pa se je v Slovenskih Konjicah in okolici začela povečevati brezposelnost, so se domačini začeli obračati k turizmu in tako se je v Žičko kartuzijo začelo vračati življenje. »Včasih smo imeli tudi po sedem avtobusov na dan,« je povedala turistična vodnica Vida Vrhovšek, ki nam je zaupala veliko podrobnosti o življenju kartuzijancev in zgodovini samostana. Prav zavedanje, da se je tam nekoč dogajalo marsikaj  pomembnega tudi za našo domovino, je občino in strokovne službe napeljalo k raziskovalnemu in obnovitvenim delom, ki potekajo že trideset let. »Želimo namreč vpeljati nazaj vse tiste vsebine, s katerimi so se tu nekoč že ukvarjali.«

Več v Jani št. 28, 12.7.2011