Konec romantike
Tale uvodnik se je hotel zapisati že nekajkrat, a ni bil nikoli končan. Ustavilo ga je zavedanje, da bralec ne kupuje časopisa, da bi bral o težavah njegovih ustvarjalcev. Ko pridete v lekarno po aspirin, ne pričakujete lekarnarjeve izpovedi, zakaj ga zvija po trebuhu.
Tudi tokrat gredo besede izpod tipk obotavljivo. Tole je bržkone najtežji zapis v moji karieri. Pišem ga po skupni odločitvi uredništva, da smo vam ob vsem, kar ta čas slišite in berete o nas po drugih medijih, dolžni kaj reči tudi sami, čeprav smo sprva sklenili, da bomo stisnili zobe, dokler se kalvarija našega podjetja ne bo poznala na Jani in njeni vsebini. Očitno se, upam, še ne pozna, zato tole (še) ni opravičilo.
Zadnje tedne nas večina znancev sprašuje podobno: kaj vendar se dogaja pri nas in kako smo. Drugi odgovor je bistveno lažji. Počutimo se kot sestavni del naravne nesreče. Kaj bi še pred slabim letom dali za toliko reklame, kot so je ta čas deležne revije našega podjetja! Novice so iz dneva v dan slabše in, groteskno, niti malo nove. Naša saga sumljivo spominja na že slišano in videno iz kronologije propada številnih drugih nekdaj odličnih slovenskih podjetij. Zamenjajte v novicah in člankih samo imena podjetij, pa bo vse isto. Kajpak smo ob tem, da se to zdaj dogaja nam, osupli. Zgroženost, strah, jeza in nemoč, vse te faze smo že izkusili na svoji koži. Naši honorarni sodelavci (zaposleni smo še dobili junijske plače) se ta hip bojujejo za preživetje. Kolegica, mati samohranilka v najetem stanovanju, denimo po treh mesecih, ko ni dobila honorarja za pošteno opravljeno delo, za dobro napisane zgodbe, ki ste jih v Jani z veseljem brali, pač nima več časa za obup.
Na prvi del vprašanja je odgovor nemogoč. Ne vemo kaj dosti drugega, kot kar ste izvedeli že iz drugih medijev. Naš lastnik je naše podjetje prezadolžil, številni, zares številni računi so ostali neplačani in hišica se je začela sesuvati. Dobiček, ki ga vsak mesec ustvarjamo na Jani, pri tem ne igra prav velike vloge. Ta hip denimo ne vemo, ali bo tiskar ob grozovitem dolgu še hotel stiskati tole številko. A jo kljub temu ustvarjamo, kot da jo bo. Ko to pišem, še vedno ne vemo, ali bo predlog za prisilno poravnavo, s katero želi vodstvo podjetja, kot zagotavlja, rešiti položaj in ohraniti čim več blagovnih znamk ter delovnih mest, res vložen. In seveda ne moremo vedeti, kaj se bo dogajalo v dneh do napovedane javne dražbe, na kateri naj bi nam naša največja upnica, Nova kreditna banka Maribor, poiskala novega lastnika. Pravzaprav nas vse, kar smo preživeli v zadnjih tednih, kljub temu da vsak takle maraton negotovosti pušča strahovite posledice, neizogibno vodi k presenetljivemu spoznanju. In to je tudi tisto, kar želimo deliti z vami in zaradi česar tole pisanje nastaja.
Vsemu navkljub nismo čedalje manj motivirani, čedalje bolj sprijaznjeni ali celo bolj in bolj črnogledi. No, eno so glodajoči črvi razuma, drugo pa odločenost srca. Vsi na Jani, ki smo kadarkoli stisnjenih ustnic poslušali in zapisovali zgodbe obupanih, jih bomo odslej pisali še veliko bolje. Zdaj pač vemo, kako je izigranim. In ne bomo se kar vdali ter mirno gledali, da bi tako uspešna medijska zgodba, kot je štiridesetletna zgodovina revije – ja, konec leta bo Jana stara 40 let –, šla rakom žvižgat. Tudi sicer je zgodb o propadu uspešnih preprosto dovolj! Četudi se bomo vsi mi jutri preživljali kje drugje ali s čim drugim, je dovolj! Tu je še novinarski poklic posebej, ki že dolgo počasi drsi proti dnu družbe, že skoraj popolnoma onemogočen, da bi opravljal svoje poslanstvo. Najbrž si to kdo celo želi, le uspelo mu zagotovo ne bo.
Janina ekipa sporoča: še naprej bomo pisali profesionalno in po vseh svojih močeh, dokler nam to ne bo onemogočeno. Za nas je romantike novinarskega poklica sicer neizogibno konec, a to ne pomeni, da bomo poslej novinarji z manj strasti. Le naivni ne bomo nikoli več. Naše sporočilo vam, dragim bralkam in bralcem, ki ste nam zvesti že 40 let, se zatorej tudi v tem trenutku glasi: tu smo in ostajamo zaradi Vas.
Melita Berzelak, glavna in odgovorna urednica
(Uvodnik iz številke 31, ki bo – po zagotovilih vodstva – izšla z dvodnevno zamudo, v četrtek, 4. avgusta. )
P.S.: Z zamikom dodajam tudi opravičilo: kar smo v petek gojili kot gotovo upanje, se je izkazalo za utopijo. Tiskar Jane ni več stiskal. Lastnik in direktor Dela Revij Matej Raščan nam je danes, v ponedeljek, zagotovil, da je dogovor dosežen in da bo Jana izšla z dvodnevnim zamikom, torej v četrtek. Odvzet nam je osnovni smisel našega početja: da bi rezultati našega dela prišli do bralcev pravočasno. Četudi nič krivi za to se vam iz srca opravičujemo in vas prosimo za razumevanje ter potrpljenje.
