Ko je kolegica zvedela, kakšen članek pripravljam, mi je zaupala izkušnjo, ki jo je imela s štiriletnim sinom. Ko mu je povedala, da je njihova soseda, ki jo je fantek imel rad, umrla, je hladno vprašal: »Kdo pa jo je ustrelil?«
Otrok, ki ima polno glavo ubijanja in streljanja, ki ju vidi na televizijskih in računalniških zaslonih, in še ne ve, kaj je to naravna smrt, ve samo to, da je smrt posledica streljanja in da se to človeka ne dotakne. Zaradi tega pač dobi ali izgubi točke v igri.
Uradna spoznanja različnih raziskav potrjujejo, da se zaradi izpostavljenosti nasilju v medijih okrepijo nasilne misli, agresivnost, splošna vzburjenost (srčni utrip). Zato se povečuje želja po dominantnem in agresivnemu vedenju, razvije se lahko celo odvisnosti od tega. Tudi pri otrocih, ki nasilno vedenje pogosto tudi posnemajo.
Zakaj otroke tako zgodaj izpostavljamo nasilnim igricam, računalnikom in internetu? Zakaj se njihov dan začne z risanko ali preklapljanjem televizijskih kanalov, nadaljuje z igrico na računalniku, potem pa presedlajo na mp3, igralno konzolo ali kaj drugega. Medtem pošljejo še kakšen sms, se dogovorijo za uro, ko bodo igrali virtualno igro ubijanja, in si izberejo, ali bodo v skupini Iračanov ali Američanov, na primer, pri tem najbrž sploh ne vedo, kdo je kdo. Pomembno je, da streljajo, da teče kri, da zmagujejo in da so za ubijanje nagrajeni. Pravo druženje z vrstniki, igre na dvorišču ali igrišču so pozabljene.
Koristna varuška? Zakaj je tako? Zakaj so virtualne varuške postale najboljša rešitev za starše?
Razloge za prepričanje staršev, da je uporaba računalnika v otroštvu koristna in da pozneje pripelje do kakovostnejšega življenja, gre iskati tudi v udobju stranskega učinka, ki ga računalnik z vsemi svojimi
vsebinami ponuja. Ko se namreč otrok za več ur zlije z virtualno resničnostjo, imajo starši čas zase. Računalnik je danes poceni varuška.
Več v Jani št. 34, 23.8.2011
»Kljub vsem poskusom ozaveščanja javnosti o nepotrebnem in škodljivem izpostavljanju otrok virtualni resničnosti, najsi bo to televizija, računalnik, igralne konzole ipd., je videti, da zelo veliko staršev teh informacij ne ponotranji. Preživljanja prostega časa pred računalnikom, naj bo to z igranjem igric, uporabo socialnih omrežij ali zgolj iskanjem informacij, zagotovo ne bi bilo toliko, če se s tem ne bi strinjali tudi starši. Otroci s starši preživljajo vse manj časa, narašča delež staršev, ki se ne ukvarjajo z vzgojo, kot kaže, pa vrzel zapolnjujejo predvsem računalniki, telefoni in televizija. Iz raziskav je znano, da se povprečen slovenski oče posveča otrokom dvanajst minut na dan. Celo med starši predšolskih otrok in otrok, ki obiskujejo prvi dve triadi osnovne šole, je razširjeno mnenje, da so računalniki nujno potrebni za otrokov razvoj,« pravi mag. Boštjan Štrajhar, waldorfski
pedagog in antropolog.
