»Bil je topel poletni večer, pred njim pa povsem običajen dan, takšen, kot so sicer bili naši družinski dnevi. Gašper, najin osemnajstletni sin – veseljak dobrodušen in komunikativen fant, ki so ga ljubkovalno klicali Čveka, fant, ki je bil nadvse priljubljen, poln načrtov in v zadnjem času tudi zamisli, kako bo opremil svoj prostor v hiši (zaradi tega naju je celo prepričal, da sva vzela posojilo), fant, ki je rastel z naravo in užival s polnimi pljuči – je okoli 23. ure dejal, da gre malo ven. Čeprav je pred tem že legel v posteljo, je vstal, vzel nahrbtnik in se odpravil ven. Kam greš, veš, da se moraš naspati, sem ga poskušala ustaviti. Naslednji dan je namreč moral vstati ob treh zjutraj, ker je bil komaj dobro izučen mesar in v svoji prvi službi.
Grem malo ven, naju je potolažil. In odšel. Uro po polnoči sem se prebudila in videla, da ga ni. Pomislila sem, da je morda, kot je to že večkrat storil, prespal v senu na kozolcu. Ob treh zjutraj sem se zbudila, nato pa ob pol petih poklicala v podjetje, kjer je bil zaposlen. Ni ga bilo. Poklicala sem brata, ker sem pomislila, da je Gašper morda prespal pri babici. Nič. Mož je videl, da sem vznemirjena, zato me je vprašal, ali naj ostane doma in ne gre na delo. Pojdi, sem mu odgovorila. Prišla je moja mama in me že od daleč na dvorišču vprašala: Kje je pištola? Zakaj me to sprašuje, sem pomislila, saj sem vedela, da me sprašuje za mesarsko pištolo, ki jo je imel Gašper med mesarskim orodjem. Kaj govoriš, sem ji odvrnila, če boš paničarila, je bolje, da greš domov. Na hitro sem pogledala kozolce in preverila, ali morda kje trdno spi, pri tem pa za nekaj metrov zgrešila njegovo truplo. Čas je tekel. Sosed je šel skupaj z mojo mamo še enkrat pogledat. Takrat je v zvoniku že odzvonilo poldne in v tem trenutku sem sama v sebi začutila, da Gašperja ne bo več domov. Od daleč sem videla svojega brata, ki je skupaj s sosedom prihajal po klancu navzgor. Nato so mi povedali. Gašper se je ustrelil. V glavo. Z mesarsko pištolo.
Za vsako ceno sem ga hotela videti, a mi niso dopustili. Za to sem jim še danes hvaležna.
Več v Jani št.37, 13.9.2011
